Novice

Po zaslugi Žana Jerenka, ki je organiziral avtobus in prijave, smo se  na ta dan (11.8.2024) odpeljali k Mariji tudi iz Doma sv. Lenarta in Agate.  35 nas je bilo. Z nami so bili tudi trije diakoni: g. Darko, g. Andrej in g. Feliks, torej za duhovno plat poskrbljeno, in še štirje spremljevalci iz Doma. Ga. Lidija je poskrbela za napitke, da ne bi v taki vročini, kot je bila ta dan, kdo dehidriral. In smo se odpeljali. Najprej v Cirkovce, kjer so nas z navdušenjem sprejeli g. župnik Janko Strašek in sodelavke Karitas, ki so nam pripravile obilno malico. V cerkvi Marije Vnebovzete smo prisluhnili zgodovini tega svetišča in zapeli Mariji v pozdrav. Pot smo nadaljevali prav do cerkve na Ptujski Gori, da je bilo za vse čim bližje do vhoda, eni po stopnicah, drugi z dvigalom. Za nas so bila sedišča že rezervirana tik pred oltarjem. Hvala Žanu za posredovanje, cerkev je bila namreč ob našem prihodu že dodobra polna. Mašo je ob somaševanju vodil p. Andrej Mohorčič. Med slovesno sveto mašo smo bili vsi deležni zakramenta bolniškega maziljenja. Po končanih obredih je posebej za nas pater razložil nastanek in pomen te božje poti k Mariji Zavetnici. Za spomin smo se še vsi fotografirali in si za eno uro razporedili svoj čas. S hvaležnostjo in veseljem, da nam je bilo dano doživeti tako lep popoldan pri Mariji in med seboj, smo se s petjem in dobro voljo vrnili domov. Vsem, ki so organizirali in pomagali, da je bil dan tako lep, najlepša hvala.

Anica Horvat

Že dalj časa smo se pevci domskega zbora iz Doma sv. Lenarta in Doma sv. Agate odpravljali na gostovanje v Halasov dom v Veliki Polani, končno pa se je to zgodilo 13. julija. Pripravili smo osem pesmi in povezovalni tekst (Anica), vse drugo pa po dogovoru z njimi. Zborovodja gospod Žan Jerenko je organiziral prevoz, nas obdaril z enotnimi ruticami, povabil še štiri pevke, ki so bile nekaj časa del zborčka, in smo se odpeljali v vroči julijski dan. V avli čudovitega Halasovega doma so se zbrali stanovalci, nekaj osebja in njihovi pevci. Z malo treme smo pričeli z Rožo na vrtu. A ker je bil odziv zelo lep, prijeten, sproščen, domač, smo z večjim pogumom nadaljevali tudi z zahtevnejšimi pesmimi, kot sta: Rož, Podjuna, Zila in Na grebenih gora. Vezni tekst in pevski vložek gostiteljev je bil dovolj dolg, da smo lahko vmes tudi počivali. Domače pevce je pripravila gospa Irena Voroš. Lepo so odpeli nekaj ljudskih. Nadaljevali smo s svojim programom, prebrali vmes nekaj lepih misli o staranju in nato povabili k skupnemu petju vse prisotne. Razvilo se je zelo prisrčno druženje, ki je kar trajalo in trajalo.

Po kosilu in ogledu doma smo se odpravili do cerkve Svete Trojice v Odrancih ali Cerkve neuničljivega upanja, kot jo imenujejo, z zelo zanimivo zgodovino in njenimi žrtvami. V njej je tudi razstava o življenju božjega služabnika Alojzija Kozarja.  O njenem nastanku nam je spregovoril župnik gospod Alojzij Kozar, nečak pokojnega. Za večernice smo bili dogovorjeni pri sestrah klarisah v Turnišču. Po molitvi, petih litanijah in dodanih pesmih so nas povabile v dvorano na pogostitev in pijačo. Nekaj peciva smo prinesli tudi s seboj. Pojasnile so nam vse o redu, odgovarjale na vprašanja in se pogovorile s tistimi, ki smo to želeli. Zelo prisrčno srečanje.

Želeli smo še v romski muzej v Pušči, kar pa ni bila najbolj posrečena ideja. Če ne bi na poti pobrali še gospe, ki je poučevala romske otroke, da nam je pokazala pot, bi bili malo razočarani. Tako smo pa največ o življenju Romov tukaj izvedeli od nje in ne od tistega, ki nam naj bi to razlagal.

Bogu hvala za ta čudoviti dan, hvala zborovodju Žanu, ki je vse organiziral, in hvala našemu domskemu vodstvu za podporo. Do jeseni imamo dopust.

Anica Horvat

V dopoldanskem delu so si otroci in stanovalci ogledali animirani film o Petru Klepcu, kateri je letošnja tema oratorija. Ob koncu filma je sledil pogovor in krajša predstavitev doma sv. Agate. Kasneje smo otroke in stanovalce razdelili v manjše skupine, saj so sledile igre po postajah. Vsaka skupina je morala pokazati znanje, domišljijo in natančnost. Na vsaki postaji so ob uspešno opravljeni nalogi prejeli košček slike našega doma. Vsi dobljeni koščki so na koncu sestavljali sliko z namigom, kjer je bil skriti zaklad.

Ob koncu iger smo nadaljevali druženje na vrtu- ob bansih in nepozabnih vodnih igrah. Otroci so oblekli kopalke in se prepustili vodnim izzivom. Nadobudni otroški kriki so razveselili stanovalce in jim pričarali čudovit dan.

Medgeneracijska druženja in lepe misli so pozitivni vidik današnjega časa. Za dodatne lepe spomine in misli je pomembno, da sta mladost in starost povezana z roko v roki.

Gospa Marija Zvonka se je rodila  davnega leta 1924 izvira iz Boke Kotorske, kjer je živela svojih prvih 10 let. Kasneje so se z družino preselili v Maribor. Do svojega pokoja je opravljala pisarniško delo.

Dobre želje in misli ji je izrekel tudi župan Lenarta gospod Janez Kramberger in direktor doma gospod Zlatko Gričnik skupaj s sodelavci. Lepim željam in mislim so se pridružili tudi ostali stanovalci doma sv. Agate, kjer so se ob spremstvu domskega muzikanta poveselili in podružili.

Misli in želje, ki nam jih namenja gospa Marija Zvonka so: "Človek mora bi pošten, skromen in zdrav".

Ob njenem izjemnem jubileju, stotem rojstnem dnevu, ji vsi sostanovalci in zaposleni ter prijatelji iz srca čestitamo in želimo še obilo lepih trenutkov v krogu domske skupnosti. Njeno življenje je polno zgodb, modrosti in izkušenj, ki so neprecenljiv zaklad za vse nas. 

Nekajkrat smo sicer ob praznikih že pele pri maši, a zdaj smo že toliko dozoreli, da se lahko predstavimo širše. Gospodu Žanu Jerenku pa se iz vsega srca zahvaljujemo. Brez njega našega zbora ne bi bilo. S spoštovanja vredno potrpežljivostjo nas uči, vadi z nami in nam svetuje. Globok poklon, Žan!

Ta dan je bilo načrtovano odprtje likovne razstave gospe Jasne Šosterič. Zaradi nas ali zaradi razstave se je dnevni prostor zelo napolnil z obiskovalci. Zborček (9 pevk) je za uvod zapel pesem za troglasje Roža na vrtu. Led je bil prebit! Po uvodnem pozdravu so že bolj korajžno sledile Na grebenih gora; Rož, Podjuna, Zila in Sijaj mi sončece. Vodja likovne sekcije KUD Gabrijel Kolbič z Zgornje Velke, kjer ustvarja tudi ga. Šosterič, likovni pedagog gospod Andrej Velikonja je predstavil avtorico in slike in tako odprl razstavo. Za prijetno vzdušje je zborček zapel še medžimursko ljudsko pesem Jednu sem ružu mel. Gospod Žan pa je spodbudil še vse prisotne, da smo skupaj zapeli še dve znani pesmi.

Prireditev je s spremno besedo povezovala predsednica zbora gospa Anica Horvat. Gospa Liljana Cafnik pa je na koncu prebrala še pismo našega direktorja gospoda Zlatka Gričnika. Hvala za prijazne besede. In hvala za pogostitev, ko smo že v sproščenem ozračju ocenili naš nastop.

Anica Horvat

V domu starejših v Lenartu smo bili presenečeni in veseli, da smo bili tudi mi med izbranci gostiteljev te Kraljice Frančiškove družine. Prav gotovo zaradi predsednice narodnega sveta OFS, Fani Pečar, ki zaradi bolezni biva pri nas.  V naši kapeli se je zadržala do nedelje popoldan. Gospod nadškof dr. Franc Kramberger je v popoldanski in nedeljski sv. maši razložil njen pomen. Na ikoni so pod podobo Jezusa in Marije glavni zavetniki Frančiškove družine: sv. Frančišek, sv. Klara in sv. Elizabeta Ogrska. V kapeli smo se v tem času zbirali k molitvi. Pred odhodom smo imeli še lepo molitveno uro s pesmijo, litanijami, rožnim vencem in tišino, v kateri je Mami Mariji vsak izročal svoje skrbi, težave, zahvale in prošnje. Po odhodu iz kapele so ikono odnesli še v sobo naše sostanovalke Fani in potem je odpotovala k Sv. Trojici. Bogu hvala za ta milostni čas.

Tekst in foto: Anica Horvat

Enega od teh je gospa Uršičeva vezla tri mesece, drugega z rišeljejevo tehniko pa so pripravile sestre. Že pred veliko nočjo je naša stanovalka gospa Marija Zaveršnik prosila sestro Sonjo, ki v mariborski stolnici skrbi za oltarne prte, da bi morda poiskale kakšnega lepega, ustreznega za našo kapelo. Posredovala jim je tudi natančne mere in tako sta se z njihovo prijaznostjo zgodila dva. Gospod nadškof dr. Franc Kramberger se jim je prisrčno zahvalil, v imenu nas vseh jim je podarila orhidejo in zahvalno pismo gospe Betke Verdnik. Že naslednji dan je oltarno mizo prekril rišeljejski motiv.

Bogu hvala vsem, ki so zaslužni zanj.

Anica Horvat

Projekt, katerega predstavljajo po različnih inštitucijah (šole, društva, domovi, zavodi)  je strnjena pripoved in prikaz nekdanjega rokodelskega  znanja domače izdelave lanenega platna in vsestranske uporabe rastline lan.

Stanovalke in stanovalci se še spominjajo teh znanj in so se vključevali v pogovor, na ogled smo imeli še rekvizite, pripomočke, da je bil prikaz še bolj razumljiv in nazoren.

Prisotni so preizkusili delo s tukačem, trli lan s trlico, opazovali spretne gospe za kolovrati ter se nekateri preizkusili v predenju.

Ohranjati moramo izročilo, stara znanja, veščine in kulturno dediščino, da se ne pozabijo.

Prijetno in poučno druženje je bilo zaključek letošnje sezone sodelovanja s Knjižnico Lenart, ki nam tudi redno dostavlja knjige, gradivo za knjižne molje, kateri se tudi najdejo med stanovalci in stanovalkami.

V ponedeljek , 10. junija dopoldan, je v naš dom prišel prvi predsednik tega društva, Aleš Arih z gosti in razstavo o tem pomembnem Slovencu. Predavanja so se udeležili tudi župan Lenarta, g. Kramberger; županja v času odkupa Stupičeve vile na Zavrhu, v kateri je Maister bival in je sedaj spominski muzej, ga. Šavli; praporščak društva, Ivan Tušek; vodja Završkih fantov, ki so negovali Maistove pesmi, Darko Škerget, idr. G. Arih je s pomočjo projekcije zelo zanimivo podajal vse podatke in dogodke iz generalovega življenja, posebej pa je poudaril njegovo vlogo pri osvobajanju Maribora v noči , 23. 11. 1918, ko je razorožil nemško varnostno stražo in jo razpustil. S tem pomembnim dejanjem, v katerem je sodelovala prva slovenska redna vojska v zgodovini, je uveljavil ljudsko voljo in dosegel, da je velik del štajerskega in koroškega slovenskega etničnega ozemlja pripojil slovenski oz. jugoslovanski upravi. Dotaknil se je tudi žalostnega spomina, zakaj Maister tako dolgo ni bil priznan kot eden ključnih mož naše zgodovine. Z recitacijami njegovih pesmi je srečanje obogatil Silvo Safran.

Ne bo napak, da omenimo še enkrat Maistove zasluge za slovenski narod:
- brez Maistra bi zgodovina Slovencev potekala drugače; 
- meje samostojne Slovenije bi bile bistveno drugačne;
- bil je človek dejanj v ključnih zgodovinskih tenutkih;
- postal je prvi slovenski general s slovensko vojsko, uvedel je poveljevanje v slovenskem jeziku;
- ves čas je bil zaveden Slovenec, svoje narodnosti ni tajil, ampak jo je s ponosom izkazoval;
- Maister je veljal za simbol osvoboditve, postal je mit in legenda.

Ozaveščanje ljudi o prelomnih dogodkih v naši zgodovini je pot, ki pelje v strpno in bolj optimistično prihodnost nas vseh, ki živimo v samostojni državi Sloveniji. Zato so to projekcijo in razstavo pripravili že v 18 osnovnih šolah in tako mladež (in učitelje) seznanjali s pomembnimi  dogodki in osebami v naši polpretekli zgodovini.

Hvala gospodu Alešu Arihu, ki je prišel v imenu DDGRM in nam na tako izčrpen in zanimiv način odstrl  košček naše preteklosti.

O general Maistru  je napisane kar nekaj literature, zadnja je knjiga 16-letnega genija Andraža Babška: Junak. Vredno jo je prebrati.

 Anica Horvat

Jože in Dragica sta v fotoprojekciji predvajala podobe lepih slovenskih krajev in narave, glasbenika pa sta na koncu poskrbela, da je bilo veselo, sproščeno in pevsko glasno razpoloženje, ki se ga bodo stanovalke in stanovali ter obiskovalci z veseljem in še dolgo spominjali. Pravzaprav je bil to poklon Dragice in Jožeta babici Mariji in obenem vsem stanovalcem doma, ki so bili navdušeni in hvaležni za tako pozornost in lep dogodek.

Pot jih je vodila proti Tratam, kjer se bohoti daleč naokoli viden grad in dalje skozi in skozi Apaško dolino ob blagi reki Muri do našega cilja do Boračeve. Čeprav je še dan prej in ponoči deževalo, se je obetal lep sončen dan, ki so se ga stanovalci prav od srca veselili. Veselili so se živali in druženja v naravi. Med potjo so opazovali lepo pokrajino, lokalne znamenitosti, obdelana polja, lepe hiše, rože… Za gospo Štefko pa je bil to še prav poseben izlet, saj je Boračeva njen rojstni kraj, kjer je preživela lepa otroška leta, a jo je pot življenja kljub temu odpeljala v drug kraj.

V živalskem vrtu, ki je zelo lepo urejen in skrbno negovan, nam je nekaj svojega dragocenega časa namenil lastnik g. Tomi. Popeljal nas je skozi ves vrt in predstavil vse živali in povedal mnogo zanimivosti. Oblika ogleda, ki smo ga naročili, je vseboval tudi možnost hranjenja živali, lahko smo se  jih dotaknili, božali. Stanovalcem je to veliko pomenilo, saj po prihodu v dom nimajo več stikov z živalmi v takšnem obsegu. Videli smo koze, ovce, ponija, lemurje, kamele, legvaneželve, kenguruja, opice makak in beloglavčke, koi krape, rakune, papige, sove, ptice…

Ko smo se poslovili od živali, nas je čakalo le še kosilo v gostilni na poti. In ne boste verjeli, nekaj trenutkov zatem, ko smo se odpeljali od tam, je začelo pošteno deževati…

Nekoliko utrujeni, a z lepimi vtisi in veseli smo se vrnili domov.

Jezus gledam te,
s križa bi te snela,
rane tvoje krvaveče,
od žebljev vse boleče,
s poljubi bi prekrila.

V ponedeljek 20. maja smo imeli v Domu sv. Agate predstavitev knjige z naslovom Laudetur JEZUS KRISTUS, ki jo je napisala naša stanovalka gospa Inge Budja. V šoli je imela rada slovenščino in je urejala šolska občila. Po moževi smrti leta 1988 so začela nastajati njena knjižna dela.

Iskrena zahvala gre knjižničarkam iz knjižnice Lenart, Zdenki in Aleksandri, ki sta pripravile čudovit program s pevskimi vložki. Hvala tudi gospodu nadškofu msgr. Alojziju Cviklu ter gospodu župniku Bernardu Geršaku za udeležbo na tem dogodku. Iskrena hvala tudi direktorju Zlatku Gričniku,  vsem zaposlenim doma Sv. Agate, stanovalcem doma ter vsem udeleženim na dogodku.