Novice

Z gospo dr. Nado Dolenec smo na predvečer njenega 100 rojstnega, dne 20.9.2023, bili deležni lepega koncerta, ki ga je izvedel oktet Planika.

Že  na predvečer njenega 100 rojstnega dneva smo ji iz srca voščili in ji zaželeli še mnogo mnogo lepih trenutkov v naši sredi. 100 let je izjemna prelomnica, ki je dana redko kateremu in ta prelomnica priča o moči, modrosti ter bogatih življenjskih izkušanjih gospe Nade Dolenec.

Hvaležni smo, da smo lahko postali del njenega življenja. In tako smo naslednji dan, 21.9.2023, dočakali skupaj "stotico" in ji zaželeli, da bi bila njena "100" napolnjena z ljubeznijo, srečo in zdravjem.

Bog vas živi gospa dr. Nada Dolenec.

Vsak dan v domski kapeli mašuje upokojeni nadškof dr. Kramberger, za kar smo izredno hvaležni, ta dan jo je daroval novomašnik. Gospod Klemen Gartner se je rodil pri Sv. Križu nad Mariborom in tam bo imel v nedeljo, 9. julija, tudi novo mašo. Osnovno šolo je obiskoval v Kamnici, gimnazijo v Slomškovem zavodu. Teološko fakulteto je po dveh letih nadaljeval v Rimu. Prakso je opravljal kot duhovni asistent v Zavodu Antona Martina Slomška na Vrbanski v Mariboru. Na praznik apostolov Petra in Pavla je bil posvečen v duhovnika. Njegovo novomašno geslo je "Ti si Milina." Tako on naziva Gospoda. Zelo smo bili veseli, da smo ga lahko pozdravili tako hitro med nami. Res je "faca".

Slovesno mašo je brezhibno opravil. V zahvalo zanj smo zapeli še zahvalno pesem (Hvala večnemu Bogu). Posebej  je bil počaščen, je dejal, ker je poleg gospoda Štuheca ob njem somaševal sam nadškof. Slovesnost se je zaključila z novomašnim blagoslovom in njegovo zahvalo za molitve, ki gredo v nebo iz toliko bolniških postelj in vsakodnevnih molivcev v kapeli. 

Hvala gospodu nadškofu dr. Franc Krambergerju, da ju je povabil.

Anica Horvat

Gospod je zaposlen kot profesor na Srednji šoli za oblikovanje v Mariboru, Srednji zdravstveni in kozmetični šoli v Mariboru in Centru srednjih šol v Slovenj Gradcu, kjer poučuje umetnost in estetiko. Deluje kot mentor slikarskih delavnic za odrasle, organizator likovnih kolonij, nekaj let je bil kustos mestne galerije Riemer v Slovenskih Konjicah. Od leta 1997 je član ZDSLU in DLUM. S svojim slikarstvom se je uveljavil doma in v tujini. Živi in ustvarja v Mariboru.

 Je tudi mentor likovni skupini Quo vadis Domine, ki smo jo imeli priložnost spoznati na predhodni likovni razstavi, ki se je pri nas odvijala v aprilu letos in smo jo gostili 2 meseca.

 Kulturni program je obogatil učenec harmonike in klavirja David Lorenčič iz Voličine.

Zahvali in čestitkam umetniku za zaupanje svoje umetnosti na ogled v avli doma  je sledil ogled širokega in bogatega izbora likovnih del in druženje.

Stanovalkam, stanovalcem, delavcem in obiskovalcem doma bodo slike v poletnih mesecih spremljevalke na vsakodnevnih poteh. Želimo jim veliko lepih vtisov in razmišljanj, ko se bodo ustavljali pri razstavljenih delih.

V našem domu smo 25. maj letos obeležili z nastopom glasbene zasedbe  Dvorjanski muzikanti. Zasedba 10 glasbenikov s pridihom tamburaškega ansambla so nas s petjem in igranjem prav zares pomladili. Njihov vodja, gospod Božo Čobec in povezovalka prireditve gospa Darinka Čobec sta poskrbela, da je bilo vzdušje odlično, stanovalci in obiskovalci pa navdušeni, da se kar nismo mogli posloviti.

Hvaležni smo takim skupinam in tudi posameznikom, da svoje znanje, posebnosti in talente gojijo, širijo in podelijo v skupnost, pridejo k nam v dom, ter razveseljujejo stanovalke in stanovalce ter druge navzoče.

Naš cilj je bila Ptujska gora, a se je zjutraj situacija zapletla, saj nam prevozno podjetje ni omogočilo ugodnejšega dostopa do cerkve, pa še deževalo je. V kratkem času smo uspeli najti nadomestno svetišče v katerem bi imeli romarsko sveto mašo ter do katerega je možen dostop z avtobusom in nima stopnic. Dobrodošlico so nam izrekli patri minoriti v kloštru na Ptuju.

Iz deževnega Lenarta in Zamarkove smo se skozi prelepe Slovenske gorice proti Ptuju odpeljali skozi Dornavo, kjer smo si med vožnjo ogledali slikoviti baročni dvorec, nato pa so se naši pogledi uprli proti najstarejšemu slovenskemu mestu nad katerim ponosno bdi daleč naokoli opazen grad. Sveto mašo v cerkvi sv. Petra in Pavla na Ptuju je ob somaševanju predsednika Nadškofijske karitas Maribor, gospoda Branka Mačka, daroval gospod Simon Lampreht. Ljudsko petje je vodil pater Janko, ki na je pred odhodom predstavil zanimivo zgodovino samostana in cerkve. Ogledali smo si tudi samostanski atrij, kjer se velikokrat odvijajo različne kulturne prireditve. Začetki samostana, ki je najstarejši samostan Frančiškovih manjših bratov na slovenskih tleh, segajo v 13. stoletje. 4. januarja 1945 je cerkev doživela bombardiranje in v trenutku je postala kup ruševin, na metu cerkve je bila sezidana pošta. Takoj po vojni, ko so se izgnani bratje minoriti vrnili in živeli v nepoškodovanem delu samostana. Leta 2001 so pošto porušili in začela se je gradnja cerkve, ki je bila blagoslovljena 2004. Ves čas pa je bil samostan gradnik družbenega in kulturnega življenja na Ptuju. Po tem, ko smo občutili živahen utrip Ptuja, smo pot nadaljevali po Dravskem polju mimo Ptujske gore, tako da smo jo vendarle vsaj videli,  skozi Majšperk v gostišče Zelena dolina v Stopercah, kjer so nam postregli obilno in okusno kosilo. V mirnem in sproščujočem naravnem okolju smo se zabavali ob ogledu več vrst papig in rib v manjšem ribniku.

Ob sproščenem klepetu in opazovanju lepe pokrajine smo zelo uživali. Opazili smo obdelane »brege«, krave in ovce na paši, kužke na domačijah, cvetoče drevje in grmičevje, lepo urejene vrtove, žitna polja in zasajene njive, lepe hiše...

Ko smo odhajali iz gostišča je posijalo sonce, ki nas je spremljalo vso pot nazaj do doma. Morda malce utrujeni, a polnih lepih vtisov in brez poškodb smo zaključili naš letošnji izlet. Konec dober, vse dobro, bi lahko rekli. Hvaležni za tak razplet dneva smo se poslovili in se porazgubili v svoje sobe in o dogodivščinah pripovedovali tistim, ki so ostali doma.

V našem domu smo veseli in počaščeni, če dobimo priložnost in spoznamo ter stanovalcem, delavcem in obiskovalcem doma predstavimo likovno umetnost, kateri prostor odstopijo stene avle in hodnikov našega doma in nas razstavljena dela spremljajo skozi dneve nekega obdobja.

Tokrat so se nam predstavili likovniki: Zlatko Prah, Lana Šimenc,  Milena Pečar, Marjan Novak, Jasmina Padar, Suzana Zorko, Janez Kreševič, Bojana Senekovič Šauperl, Lidija Skaza, Irena Lenič, Dijana Krčmar, Ruža Hirschenhauser, Andrej Gobar in Naja Gracer.

Kulturni program sta obogatila še dva nastopajoča, gospa Anica Horvat, stanovalka Doma Sv. Lenarta, ki je prebrala svoje pesmi (izdala je 4 pesniške zbirke) in Anže Lavrenčič, učenec 3. razreda glasbene šole, ki je zaigral na harmoniko.

Ko je mentor gospod Zlatko Prah razmišljal o imenu skupine, v kateri nastajajo izjemno zanimiva dela, ga je vodila misel, da je ena človekovih glavnih nalog spoznavanje samega sebe (v prevodu pomeni ime skupine: Kam odhajaš, gospod).

Z risbami in slikami, ki nastajajo ob ponedeljkovih učnih srečanjih že nekaj let, se spoznavajo, prepoznavajo in odkrivajo vedno nove in čudovite globine duše. 
Slikanje in risanje ima tudi terapevtski učinek. Resno delo na sebi se izraža tudi skozi vedno bolj prečiščen likovni odtis človekove duše. V motivih in pri vsebini so zelo raznoliki, spoznavajo različne teme, jih obravnavajo individualno, kar pomeni, da vsak dela po motivu, ki ga najbolj pritegne izmed predlaganih vsebin. Pri določenih nalogah izberejo skupno temo in pri tem opazujejo raznolikost posameznikovega izraza.

Zahvalili smo se umetnikom in mentorju, da so nam zaupali na ogled svoja dela in delček svojega sveta. Zlatku Prahu, mentorju smo čestitali in mu zaželeli še veliko navdiha za ustvarjanje, poučevanje in vodenje navdušenih učencev, njim pa veliko uspeha in napredka ter še veliko zanimivih razstav.

Stanovalkam, stanovalcem, delavcem in obiskovalcem doma bodo slike v naslednjih dveh mesecih spremljevalke na vsakodnevnih poteh. Želimo jim veliko lepih vtisov in razmišljanj, ko se bodo ustavljali pri razstavljenih delih.

Tudi stanovalci in zaposleni se v obeh domovih pripravljamo na ta veličastni in nepojmljiv dogodek. V tem času so v polnem teku razne priprave za lepo in bogato doživljanje teh svetih dogodkov.

Na cvetni petek smo v našem domu skupaj s stanovalci izdelovali presmece za cvetno nedeljo.  Zelenje, ki so ga prinesli zaposleni se je kaj hitro izgubljalo med prsti naših stanovalcev. Njihova spretnost in spoštljivost ob izdelavi presmecev je nekaj izjemnega, posebej pa njihovo veselje in radost ob tem, ko pripravljajo presmece vseh velikosti.

Vmes smo obujali spomine na mladost, ko so doma ob pomoči večinoma očetov najprej šli v naravo iskat primerno zelenje, potem pa le tega povezali v šop in ga na cvetno nedeljo nesli k blagoslovu. Ko smo si presmece izdelali, nas je pred vhodom v Dom sv. Agate že pričakal velik presmec. Pripravili in postavili so ga člani društva »Presmec« iz Selc. Skupaj s stanovalci in člani društva ter zaposlenimi smo se zbrali zunaj pred vhodom in med krajšim obredom presmece blagoslovili. Prav tako so nam dobri ljudje - člani društva "Presmec" en veliki presmec naredili tudi za Dom sv. Lenarta, ki so ga naslednji dan na cvetno soboto prinesli v Dom sv. Lenart.

Po veliki noči pa bomo blagoslovljene vejice odnesli po starem običaju v naše gredice, da bi Bog blagoslovil tudi delo pridnih rok naših stanovalk in stanovalcev, ki skrbijo za domske gredice.

Na sam materinski dan so nas v soboto, 25. marca v domu Sv. Lenarta obiskali in nam pripravili zelo lep nastop Klapa Solaris iz Šibenika. Stanovalke in stanovalci doma te glasbenike že poznajo in se zelo veselijo in pričakujejo vsak njihov nastop.

Koncert z dušo in za dušo je bil zelo primerna pozornost za materinski praznik.  Z njimi smo v mislih odjadrali na lepše, v lepo, sončno Dalmacijo. Ob nežnih spevnih dalmatinskih melodijah smo se sprostili, v mislih uživali na morski obali, topli sapici, v senci z bevando...

Ta dan so bile vse ženske v domu deležne dodatne pozornosti s strani direktorja, ki jim je izročal vrtnice v zahvalo in spodbudo za 

Ob 10. uri dopoldan se je pričela slovesna sv. maša, ki jo je daroval upokojeni nadškof dr. Franc Kramberger, somaševal je predsednik Nadškofijske Karitas Branko Maček, z ljudskim petjem so jo obogatili vsi navzoči.  Žal, domska kapela ni bila tako polna, kot je stanovalcev v Domu. Marsikdo je – upam – v duhu s hvaležnostjo spremljal dogajanje iz svoje bolniške postelje. V homiliji  je nadškof spomnil na dogodek iz Janezovega evangelija, ko hromi ni imel nikogar, ki bi ga dal v bazen, da bi ozdravel.  Tukaj smo ostareli, bolni, invalidi, a res nihče ne more reči, da nima nikogar, ki bi mu pomagal. Zahvalil se je vsemu osebju, ki tako lepo in požrtvovalno skrbi za vse stanovalce. Poudaril je, da "ta Dom ni le socialna ali karitativna ustanova, ampak je nov svet, priložnost  za nova spoznanja, za nov začetek". Nanizal je vse prednosti in ugodnosti tega Doma in prosil, da bi bile Božje oči noč in dan odprte nad vsemi domskimi stanovalci, oskrbovanci in osebjem. Zahvalil se je vsem, ki vodijo in skrbijo, da je bivanje v njem lepo, ter za vso prijaznost in požrtvovalnost, ki smo je deležni. Zahvalil se je tudi vsem stanovalcem in oskrbovancem, "da si drug drugemu pomagate, drug drugega tolažite in si dajete poguma in moči za premagovanje težav". Vse to nas druži, da smo kljub različnosti vendarle ena družina.

Po zahvalni pesmi  je vse nagovoril tudi direktor Zlatko Gričnik in se zahvalil vsem, da "zmoremo skupaj hoditi po poti sobivanja ter tako graditi občestvo ljubezni in medsebojne pomoči".  Njegova želja je, da bi vsi v Domu z Božjo pomočjo zmogli delati dobro, strokovno, pošteno, predvsem pa z veliko mero medsebojnega spoštovanja, ljubeče in brez predsodkov.  Kot blagoslov so se slišale njegove besede, "naj nas v prihodnosti vodita in usmerjata Božja dobrota in ljubezen, ki prihajata iz naših src".

Ob lepo pripravljeni zakuski v skupnem prostoru in prijazni postrežbi osebja smo se stanovalci in gostje družili in obujali spomine. Prisrčna hvala vsem, ki ste se tako potrudili  in bili z nami. Bogu hvala za vas, za Dom, za vsakogar posebej.

Anica Horvat

Veliko stanovalk in stanovalcev se je z veseljem in navdušenjem  udeležilo tega  dogodka. S pomočjo delavk  so si nadeli pustne oprave in se za ta dan  spremenili v druge osebe in podobe. Bili so pisana, vesela in zanimiva druščina.

Nekaj stanovalk Doma sv. Lenart se je odzvalo povabilu Vrtca Lenarta, da pridemo na njihovo ploščad, kjer so si pripravili rajanje. Otroci so jih lepo sprejeli, jim zapeli, potem pa so se vsi skupaj  odpravili na pustni sprevod v Dom sv. Lenart. Povabili smo še harmonikarja gospoda Mirana Vogrinca, ki je poskrbel, da smo skupaj zapeli in zaplesali. Prav tako ni na praznovanju manjkala ga Gizela Lenard, domska muzikantka, ki kljub svojim visokim letom še  vedno poskrbi, da izpod njenih spretnih prstov zazvenijo lepe melodije ob katerih radi zapojemo.

Tudi v Domu sv. Agate je bilo veselo in z muzikanti smo skupaj pomahali "zeleni" zimi v slovo ter si ob medsebojnem druženju izmenjevali veliko prigod, ki so se zgodile na pustni torek. Tudi v preteklih časih niso manjkali krofi, le snega je bilo za kakšen meter več, so povedali naši stanovalci.

Ob koncu je bilo potrebno pojesti še kakšen krof za moč, potem pa smo se za letos od pusta poslovili. Zime in snega nam tokrat ni bilo treba odganjati, saj se je letos kar sama potuhnila, mi pa veselo pričakujemo prebujanje v novo pomlad.

Letos smo sv. mašo v domski kapeli pripravili 11.februarja, na mednarodni dan bolnikov. Sv. mašo je daroval domači, lenarški župnik, gospod Marjan Pučko, somaševali so gostujoči duhovniki. S petjem so jo obogatili stanovalci.

Po sv. maši smo se ob slastnih pustnih krofih, ki so jih ob tej priložnosti darovali za vse stanovalce in zaposlene naši partnerji v projektu, podjetje Žipo d.o.o.. in ob kavi družili v sproščenem vzdušju ter si tako lepšali skupne trenutke.

Takoj po prihodu v kino, so nas pričakale kokice in polna dvorana starejših iz drugih domov. Veselje in pričakovanje stanovalcev je bilo zares nepopisno. Nekateri so povedali, da v kinu niso bili že več desetletij. Navdušenje ob koncu filma in preprosto veselje nas je navdalo z mislijo, da bi še kdaj čez leto obiskali kakšno kino predstavo.