Novice

Zelo skrivnostno. Domnevala sem, da je povezano z zborom, a kako in zakaj v tem času korone mi ni bilo razodeto. Ob 23.16 naslednji SMS: "Bi šli z nami v Bogojino na grob našega  škofa Smeja in ob 19. uri v Turnišče k maši? Gremo zgolj v manjšini, da se ga v imenu Doma in zbora spomnimo tudi na takšen način. Vas bomo zeloooo veseli!" O, kako prijazno, čeprav še nisem domska. Do polnoči je še trajalo dopisovanje. Po hudem dopoldnevu v soboto, ko so  se nevihte razbesnele po celi Sloveniji, se je naredil čudovit popoldan. Prav dar Stvarnikovih rok. Ob 16. uri se nas je  osem z dvema avtomobiloma (Žan in Ciril) v veselem razpoloženju odpeljalo proti Bogojini. Ob grobu, polnem cvetja in sveč, smo zmolili za blagor njegove duše. V Plečnikovi cerkvi smo zapeli Mariji v čast ter po prijetnem klepetu z gostoljubno gospodinjo in zborovodkinjo Marijo Kolenko, z g. župnikom Zverom in s tekočimi zadevami smo hiteli k naslednji duhovni postaji, k sestram klarisam v Turnišče. V kapeli pred izpostavljenim Najsvetejšim smo po nagovoru sestre za kovinsko ograjo skupaj zmolili in zapeli. Kratko je bilo, žal, a vredno. Z njihovim blagoslovom in molitvijo smo nadaljevali do stare božjepotne cerkve Marijinega vnebovzetja, kjer smo ob 19. uri prisostvovali sveti maši ob godu sv. Ignacija Lojolskega. Letos jezuiti praznujejo 500 let od njegovega spreobrnjenja. Ni bilo nedeljskega bogoslužja, a je bilo v cerkvi res veliko ljudi. G. Žan je igral na orgle, vsi smo pa bolj ali manj zavzeto peli. Ko je pomagal še gromki glas župnika Tonija Brinjovca, je bilo pa slovesno. Lepo je bilo, duhovno bogato. Bogu hvala. Na koncu smo še sami zapeli Veš, o Marija, moje veselje. In srce je bilo res veselo, zelo smo bili obdarovani. Sonce je že zahajalo, ko smo se vračali proti Domu in prosili Žana še za kakšen takšen lep preblisk. Tudi Ciril se je takoj strinjal in bil za. Vsi smo ZA, kamor koli.

Anica Horvat

Za domačo rabo je najbolj priljubljena zaradi prijetnega vonja, ki odišavi prostor, ima pa še eno koristno lastnost- na naraven način iz prostora odžene nadležne molje, menda tudi komarje.

Sodelavka nam je od doma pripeljala večjo količino sivke, ki stanovalce vedno navduši, saj  z njo že vrsto let izvedemo delavnico spletanja, čiščenja, dekoriranja in se razvajamo z njenim posebnim vonjem. Sivka nam je kar tri dni dišavila prostor in roke, ko smo jo spletali na dvorišču pred domom in na vrtu.  To zelo prijetno opravilo je med stanovalci vzbudilo veliko zanimanja, in ker je potekalo na svežem zraku, ob igranju na harmoniko, je še dodatno koristilo našemu zdravju in počutju. Pa še obisk na štirih tačkah nas je razveselil, pocrkljat se je prišla psička z imenom Bela. Tako je bilo vzdušje in zadovoljstvo ob tem delu še lepše.

Stanovalci in zaposleni Doma sv. Lenarta in Doma sv. Agate ji iskreno čestitamo in se skupaj z njo veselimo za tako veliko odlikovanje, ki ji ga je podelila Republika Slovenija in ki ga je prejela iz rok predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja v sredo 14.7.2021.

V nadaljevanju pa sledi, kratek opis njenega neprecenljivega dela, s katerim si je zaslužila MEDALJO ZA ZASLUGE REPUBLIKE SLOVENIJE.

Stanislava (Stanka) Gregorič je odšla v Avstralijo leta 1974 in se domov vrnila leta 2002. Odšla je iz Jugoslavije, vrnila pa se je v Slovenijo. Vmes je bilo 28 let trdega dela, polnega navdušenja in ljubezni. Dela za Slovence, slovenstvo in Slovenijo. Kot kulturna delavka, pisateljica, novinarka in organizatorka je avstralske Slovence povezovala med seboj, pa tudi s tistimi v Sloveniji in po svetu.

Že kmalu po prihodu v Avstralijo leta 1979 je Stanka Gregorič postala urednica slovenske oddaje na avstralskem radiu, pisala pa je tudi za slovensko stran jugoslovanskega dnevnika Novo doba. Aktivno je spremljala dogajanja v Jugoslaviji in Sloveniji ter proti koncu osemdesetih let slišala klic zgodovine in začutila svojo odgovornost. Morda je zaradi oddaljenosti in neobremenjenosti jasneje videla dogodke tistega časa –  razumela je znamenja velikih sprememb in sprevidela namere tedanjega srbskega političnega vodstva ter s svojimi opažanji seznanjala javnost v Avstraliji in pri nas. Sama pravi, da je to čutila kot notranji  »premik«.

V podporo Demosu je v državi Viktoriji spodbudila ustanovitev Društva za podporo demokracije v Sloveniji in ga tudi vodila. Ustanovila je in v letih 1990 do 1992 urejala Slovensko pismo 1990–1992, zelo pomembna je bila njena vloga pri ustanovitvi Avstralske slovenske konference, kjer je bila prva organizacijska tajnica in je intenzivno sodelovala pri ustanavljanju slovenskih narodnih svetov Konference. Za svetovni slovenski kongres v Ljubljani je pripravila zbornik Avstralske slovenske konference, za Slovenski narodni svet Viktorije pa publikacijo Avstralija – naša bitka za Slovenijo. Leta 1993 je bila med ustanovitelji avstralsko-slovenskega informativnega časopisa Glas Slovenije s prilogo The Voice of Slovenia, ki ga je urejala deset let in ki je leta 1998 postal prvi elektronski slovenski časopis v Avstraliji v obliki portala Stičišče avstralskih Slovencev, ki še danes uspešno deluje in je dostopen tudi prek Digitalne knjižnice Slovenije. Med olimpijskimi igrami v Sydneyu leta 2000 je opravila intervjuje s številnimi slovenskimi športniki, pripravljala večere slovenskega olimpizma ter obveščala javnost po spletu in v posebnih olimpijskih prilogah Glasu Slovenije. Ni mogoče našteti vseh njenih aktivnosti: sodelovala je pri ustanavljanju slovenske televizije v Sydneyu, dala je pobudo za ustanovitev dobrodelne organizacije pri Slovenskem narodnem svetu Viktorija, sodelovala je pri zbiranju pomoči po desetdnevni vojni, različnih naravnih nesrečah in za bolnišnice v Sloveniji.

Delo Stanke Gregorič je pomembno najmanj z dveh vidikov. Povezovala je Slovence, jih seznanjala z dogajanjem, ki ga je tudi komentirala in prikazovala njegov globlji pomen, da so ga lahko bolje razumeli in se v izjemno pomembnem času za slovenstvo lahko tudi bolje odločali. Po drugi strani pa so njena dela tudi zgodovinski dokumenti, ki ohranjajo spomin na čase slovenskega osamosvajanja.

Danes gospa Stanka spet živi v svoji ljubljeni Sloveniji, kar je lepo in prav, saj je domovina ena sama, tudi če preživimo velik del svojega življenja drugje. V Avstraliji pa ostaja globok spomin nanjo - v njenih delih, prejetih priznanjih ter predvsem v ljudeh, ki so v velikem številu podprli predlog za to odlikovanje, ki ji ga Republika Slovenija podeljuje v zahvalo za njeno delo.

ISKRENE ČESTITKE!

Foto: Nebojša Tejić/STA

Ena od možnosti je tudi, da si privoščimo sladoled. Vsi ga imamo radi. Različnih okusov, kaj je komu všeč. Takega s sadjem in smetano, okrašenega s prelivi in posipom smo si privoščili v domu, na oddelkih. V torek, sredo in četrtek je bila na oddelkih tako sladka, osvežujoča sladoledna ponudba. Ob sladkanju, glasbi, petju in prijetnem klepetu v družbi nam je bilo lepo in se nismo nič pritoževali.

Sončni žarki po dolgem času so nekaj izjemnega in lepega. Toplejše in suho vreme nam vsestransko prija. Lahko se odpravimo o opravkih v mesto in na sprehod do mestnega parka. Zopet lahko posedamo na klopcah pred domom, na balkonih. Radi lovimo sončne žarke in negujemo prijateljstva. Več se lahko družimo in pogovarjamo, si izmenjujemo informacije. Neskončno se veselimo obiskov in pogrešamo nastope, prireditve in razna druženja.

Zato radi gremo lovit sončne žarke in na svež zrak negovat prijateljstva. Uredili smo tudi zeliščne in visoke grede ter zasadili balkonsko cvetje.

V sredo, 9. junija, smo po dolgem času prisluhnili pevkam ljudskih pesmi, ki so nam zapele na dvorišču pred glavnim vhodom. Športni navdušenci pa so z balkonov spremljali ter z vriski in mahanjem pozdravili udeležence »Tour of Slovenia«.

Veselimo se že vsakoletnega sprehoda skozi naše mesto in žar piknika. Stanovalci so rekli: »Ko bo konec epidemije, naj da direktor za kišto pira. Mi pa pridemo na čago!«

Ker je ravno čas najslajših, dišečih, svežih jagod, smo se odločili, da pripravimo jagodno sladico, po vzoru tradicionalne italijanske sladice Tiramisu.

Pripravili smo jo v lončkih, da je bila priročna in lična tudi po videzu, čez okus se pa seveda ni nihče pritožil, ker nam nekaj svežega, domačega, dišečega vedno prija.

Druženje smo popestrili še s petjem, prisluhnili harmoniki, in tudi zaplesali, največ naše znane sedeče koreografije, ki jih plešemo na glasbeno gibalni skupini.

Na dogodek, ki se je odvijal na igrišču, parkirišču in zelenicah Vrtca Lenart se je odpravilo 12 stanovalk in stanovalcev ter 5 spremljevalk. Na dogodku smo skupaj z otroci in vzgojiteljicami vrtca, uporabniki VDC Mravlja in drugimi sodelujočimi odpeli 3 slovenske pesmi. Prepevanje smo seveda nadaljevali še ob vrnitvi nazaj, na dvorišču doma Sv. Lenarta, kjer je zazvenela tudi harmonika ge Lenard.

Prepevanje  domačih pesmi utrjuje našo identiteto in ohranja kulturno dediščino. Priča tudi o tem, kako tudi skozi glasbo, petje vidimo, da smo ljudje družbena in družabna bitja, ki potrebujemo pripadnost, povezanost, sodelovanje in bližino.

Ker smo že utrujeni od vseh ukrepov, se že res močno kaže, kako si želimo vsega tega nazaj, in tudi tiste stare sproščenosti in  vedrine. To so vrednote, ki nam življenje naredijo lepše in bogatejše.

Petje je tudi zdravilno, terapevtsko, dobro deluje na telesno, duševno in psihično zdravje in počutje,  napolni nas z optimizmom in pozitivno naravna. Tudi pri nas v domu radi zapojemo.

Z Vrtcem Lenart od same prisotnosti v kraju, 13 let,  gojimo uspešno tradicijo sodelovanja in medgeneracijskega povezovanja.

Veseli nas, da so nas iz Vrtca Lenart povabili in sprejeli k sodelovanju in smo se tako skozi skupno petje povezali in pokazali, da mislimo drug na drugega in kako pomembni smo drug drugemu.

In da že komaj čakamo, da se bomo lahko spet obiskovali, se družili in prepevali.

Epidemija koronavirusa nam ni vzela voljo, da se ne bi družili, ustvarjali in pričakovali praznik Velike noči, kot se spodobi. Zaščitne maske sicer odstirajo pogled na prijazen nasmeh, toda bližina drug drugega nas opogumlja in tolaži, da smo drug drugemu potrebni. Ta "križev pot" epidemije ne moremo hoditi oziroma "prehoditi" sami, potrebujemo drug drugega, da si pomagamo, se opogumljamo in nenazadnje, da drug drugemu stojimo ob strani. 

Tako nas je marec popeljal preko dveh praznikov, ki so namenjene ženam in materam in seveda tudi vsem moškim, da s pozornostjo in ljubeznivostjo pokažejo hvaležnost vsem ženam in materam za vse, kar prejemamo do njih. Biti žena, mati je nekaj enkratnega in veličastnega in za vsakega moškega bi morala biti "svetinja". V domu so vse žene, matere bile deležne pozornosti vrtnice. 

Ob praznovanju rojstnih dni ter od "medgeneracijskega srečanja z otroci iz vrtca na varni razdalji" ob projektu, ki poteka med vrtcem in domom, do raznih delavnic ob pripravi na Veliko noč, blagoslovu velikonočnih jedi, smo vsi pričakali slovesnost vesele Aleluje, ki nam daje upanje, da svetloba vedno zmaga, da zmaga življenje in da bomo tudi mi premagali to preizkušnjo v kateri se nahajamo sedaj.

Le skupaj bomo zmogli in to dokazujemo vedno znova.

Vsem želimo, da bi "povelikonočni" čas prinesel več svobode, več bližine, predvsem pa več zavedanja, da smo in da potrebujemo drug drugega - v dobrem in slabem.

Hvala!

Velika noč je praznik našega upanja, v moči katerega moremo pogumno nositi težo življenja. Tega upanja potrebujemo bolj kot vsakdanjega kruha. Kdor more to verovati, se mu odpirajo vrelci veselja in upanja, zato nam tudi nobeni ukrepi, ki se jih moramo držati, zaradi epidemije ne morejo odvzeti notranjega veselja velikonočne Aleluje, kjer je življenje premagalo smrt in smo bili rešeni »teme«.

Naj nam Vstali Jezus, ki je na križu premagal smrt in nam zagotovil večno življenje, pomaga, da bodo naša dejanja tako močna in iskrena, da bodo tudi drugim prinašala luč veselja, besedo resnice in spokojnost miru, posebej še sedaj, ko se spopadamo z epidemijo.

Stanovalke in stanovalci so se ločeno po nadstropjih povezali v manjših skupinah. Obujali smo spomine, kako smo vsa prejšnja leta preživljali pustni čas in kako bi ga radi v bodoče še kdaj.

Letos smo zaradi razmer povezanih z epidemijo ta dogodek  izvedli kot gibalno skupino, na kateri smo ob glasbi sede zaplesali. Večina si je tudi nadela nekaj "dodatkov" od različnih pustnih oprav. Zaigrala nam je stanovalka gospa Gizela Lenard na svojo harmoniko, nekaj glasbenih želja pa smo izpolnili s pomočjo tehnologije, seveda brez prepevanja tudi ni šlo.

Bili smo veseli, da smo se lahko tako dobili in se družili ter potrdili, kako pomembno je, da lahko delimo bližino drug drugega, se podpiramo, povežemo in tako lažje premagujemo slabo razpoloženje in stiske, ki se občasno pojavljajo v teh drugačnih časih.

Skupaj zmoremo in to vodilo nas navdaja z upanjem, da bomo izšli iz te epidemije še bolj povezani in s spoštovanjem do "biti" bližnji drugemu.

Na današnji dan pred 106 leti se je rodila gospa Marija Arih. Danes je stopila v 107 leto svojega življenja. Velikega slovesnega slavja danes ni bilo, toda imel sem čast, da sem z gospo Marijo lahko "obujal njene spomine", ki so se ji vtisnile v spomin tekom teh let. Zares neverjetno in spodbujajoče za vse nas. 

Naša stanovalka gospa Marija nam je vsem ogledalo ponižnosti in skromnosti. Nikoli ne izostanejo besede hvala, prosim in Bog naj nas vse čuva.

Vsi jo občudujemo, vsem nam daje vzgled, da je vredno živeti sleherni dan ne glede na leta, ki so že zapisana v "našo knjigo življenja".  In prav tako ji vsi mi, sostanovalci ter vsi zaposleni v Domu sv. Lenarta, želimo obilo zdravja in mnogo lepih trenutkov, ki bodo dodatno obogatili njene spomine, ki sežejo daleč v preteklost ... 

Gospa Marija, Bog vas živi in bodite še naprej tako vztrajni v vsem, kot do sedaj. Hvala!