Demenca – izziv, ki ga ne nosi le bolnik

Na letošnjem prvem Alzheimer Cafeju smo gostili prim. Mojco Muršec, dr. med., specialistko psihiatrije.

V uvodu srečanja je predavateljica predstavila osnovne pojme o demenci. Poudarila je, da demenca ni bolezen, temveč sindrom – skupek simptomov, pri katerem je pozabljivost najpogostejši in najbolj prepoznaven znak. Spoznali smo, da obstaja več vrst demenc, ne zgolj Alzheimerjeva bolezen, kot pogosto zmotno mislimo.

Zelo jasno je opozorila, kako pomembna je ustrezna komunikacija z osebami z demenco. Pogovarjati se moramo na osnovni ravni, brez velikih pričakovanj, kako naj bi ti ljudje reagirali ali kaj naredili. Sprejeti jih moramo takšne, kot so, in jim slediti v njihovem svetu.

V zgodnji fazi se težave kažejo predvsem pri bolniku – ko ta ne zna več opraviti določenih opravil. Kasneje pa se simptomi pogosto »obrnejo navzven« – bolnik začne verjeti, da so zmedeni drugi, da mu kaj skrivajo, da drugi pozabljajo. Demenca tako ni le izguba spomina ali racionalnih sposobnosti, temveč vključuje tudi številne vedenjske in psihične spremembe: nenavadno obnašanje, sumničenje, celo psihoze. Prav ti sekundarni simptomi so pogosto prvi, ki jih okolica opazi.

Predavateljica je izpostavila šest ključnih korakov za ravnanje z osebami z demenco: govoriti, razumeti, sprejeti, poslušati, svetovati in razbremeniti. Pri tem pa ne smemo zanemariti pomena telesne aktivnosti in preusmeritve pozornosti, ki lahko pomagata umiriti nekatere simptome.

Posebej ganljivo in pomembno pa je bilo njeno opozorilo na vlogo družinskih negovalcev. Ti so pogosto »nevidni bolniki«, saj ob stalni skrbi za bližnjega zanemarjajo lastno zdravje. Čeprav je domače okolje za bolnika z demenco največkrat najprimernejše, pride čas, ko to ni več izvedljivo. Takrat je treba poiskati strokovno pomoč in namestitev v dom. Selitev – četudi je domača situacija nevzdržna – vedno predstavlja velik čustveni pretres. Tako svojci kot bolnik ob tem doživijo proces žalovanja, ki, če ga ne prepoznamo in ne predelamo, lahko vodi v depresijo. Ključno je, da vsi vpleteni sprejmejo novo realnost in si dovolijo poiskati pomoč.

Srečanje smo, kot se za Alzheimer Cafe spodobi, zaključili sproščeno – ob piškotih, soku in prijetnem klepetu.