Ko mačke ni doma ...

Hudomušnost starih ljudi ne pozna meja in še prav nalezljiva je. Zaposleni v Domu sv. Lenarta imajo radi sproščene trenutke s stanovalci, ko se ne srečajo skozi storitev, pač pa skozi pristen človeški odnos, ki gradi naše sobivanje.

Pri uricah branja časopisa je pogovor nanesel tudi na dopuste, pa ne samo na njihove bogate spomine na preživljanje dopusta z družino, pač pa tudi na dopuste njihovih domačih in zaposlenih, ki te dni odhajajo in se vračajo z novimi spomini.

Pa je ob tem rekla stanovalka: »Kdaj pa direktor gre na dopust? Saj veste, ko mačke ni doma miši plešejo. Mi bi tudi lahko malo »čagali«, ko ga ne bo. Pa še delavnica bo zaprta.«

»Dogovorjeno. Pa da ne bi ki komu kaj pravo«, smo rekli.

In so šli na zaslužen dopust direktor, glavna sestra, delovna terapevtka in še mnogi drugi…

Tisti, ki smo ostali, pa smo si naredili dopust kar pri nas doma. Urice branja časopisa, ki tedensko potekajo na obeh nadstropjih, smo nekoliko podaljšali in se osvežili z domačo limonado, poklepetali ob dobri kavi in se odžejali ob hladnem pivu. Ja, prav ste prebrali. Ta pravem, ne brezalkoholnem. Druženje smo obogatili še z vrtenjem glasbenih želja za vse glasbene okuse. Tudi zaplesali smo. Dvakrat sta nam v duetu zaigrala sodelavec Robi na električni kitari, ki jo je sam izdelal in stanovalka gospa Gizela na harmoniki. Med premorom je Robi predstavil potek izdelave svoje kitare.

Dvakrat smo se družili ob kegljanju in ga enkrat zaključili z vrečko presenečenja, drugič pa se ob glasbenih željah med prvo in drugo serijo odžejali z oranžado in malo »pogrickali«. Obiskale so nas tudi pevke ljudskih pesmi in opazile, da smo prav dobro razpoloženi. K dobremu počutju je gotovo prispevala tudi redna jutranja telovadba.

Dobra volja, sproščen pogovor, prijetna glasba, šale, čas, ki ga namenimo drug drugemu, pa kakšni priboljški so recept za dober dopust. Pa četudi je ta kar doma.

Tako je naš » igriv dopust« kar prehitro minil. Se že veselimo naslednjega.