Romanje na Ptujsko goro
Tako je povabil Žan Jerenko v dogovoru z direktorjem doma stanovalce Doma sv. Lenarta in sv. Agate na romanje k Mariji Zavetnici na Ptujsko Goro. Teden dni pred velikim Marijinim praznikom minoriti povabijo starejše in invalide na Goro, da se lahko brez gneče priporočijo ali se zahvalijo Mariji, da smejo bivati pod njenim plaščem. To je bilo letos 9. avgusta ob 16. uri.
30 stanovalcev in pomočnikov smo se na to nedeljo z manjšim avtobusom (da je zmogel pripeljati prav do stopnic) že ob 13. uri odpravili na pot. Za pot je Žan pripravil duhovne misli, spodbudne besede in pesmi. Prvo postajo je načrtoval na Polenšaku z ogledom tamkajšnje cerkve Marijinega obiskanja iz 17. stol., z bogato notranjo baročno opremo. V bližnjem gostišču so nas vse prijazno zastonjsko postregli! Tudi to se še zgodi! J Med nadaljnjo vožnjo do Marijinega svetišča je Anica pripravila nekaj spodbudnih misli Otrok Brezmadežne in pomen čudodelne svetinje. Vse je bilo v Marijinem slogu. Ko smo prispeli na Goro, smo v cerkvi ujeli še del molitvene ure in pete litanije Matere božje. Za nas so bili pripravljeni sedeži čisto blizu oltarja, sicer je bila cerkev že dodobra napolnjena. Anica in Betka sta bili povabljeni k branju beril. Mašo pa je daroval naš prijatelj pater Toni Brinjovc, ki nas je nagovoril res na srce. Praznovanje letos poteka pod Frančiškovo prošnjo: "Gospod, naredi me za orodje miru." Da bi zmogli mir ohranjati v sebi in ga deliti z drugimi, je vsem podelil tudi bolniško maziljenje za moč, pogum in upanje. Po koncu maše nam je še razložil pomen glavnega oltarja in ostalih kipov Marijine "žlahte". Seveda ni šlo brez pesmi. Čudovito je zvenela njegova avtorska o Mariji. Vsi bi želeli, da bi kdaj pripravil koncert tudi v našem domu. On je pripravljen, le "doma" bi se morali znati zmeniti. Še skupinska slika za naš spomin in za izročitev nas vseh v Marijino varstvo.
Na račun doma smo se še odžejali v bližnjem lokalu (hvala direktorju) in že smo se napotili naslednjemu cilju naproti – Kidričevo, v cerkev Svete družine. Že pred njo so nas pričakale domačinke s polnimi mizami peciva in pijačami. Župnik gospod Anton Pačnik, nekoč 24 let misijonar v Kongu, nam je razlagal zelo turbulentno zgodovino cerkve, končno zgrajeno 1987. leta. Nekaj smo izvedeli tudi, kako je bilo živeti med ljudožerci. S hvaležnostjo smo se poslovili in se s pesmijo vračali prodi domu, kamor smo prispeli v večernih urah.
Ta naš zlati fant, Žan, ima toliko idej, ogromno volje in še več sposobnosti (škoda, da ni več pri nas v službi), da organizira izlete in romanja za nas: junija na Brezje, sedaj na Ptujsko Goro, pevke na gostovanja. Hvala tudi vsemu spremnemu osebju za pomoč, najbolj pa ge. Lidiji, ki je tako silno praktična ženska. Hvala Vam, gospod direktor, da odobrite Žanove prošnje.
Anica Horvat
