Novice

Vadba na sobnem kolesu je prilagojena sposobnostim posameznika ter predstavlja odličen način za ohranjanje telesne kondicije, gibljivosti in splošnega dobrega počutja.

Redna telesna aktivnost na sobnih kolesih predstavlja pomemben del preventivne in podporne obravnave, saj pripomore k ohranjanju gibalnih sposobnosti, izboljšanju srčno-žilne vzdržljivosti ter dvigu kakovosti življenja stanovalcev.

Na različnih postajah so se lahko preizkusili v zabavnih igrah in športnih izzivih, ki so bili prilagojeni njihovim sposobnostim.

Stanovalci so z veseljem sodelovali pri metanju diskov skozi obroče, košarki, podiranju predmetov z žogo in drugih aktivnostih, kjer so lahko pokazali svojo natančnost, vztrajnost in tekmovalnost. Ob tem ni manjkalo smeha, medsebojnega spodbujanja in prijetnega druženja.

Med športnimi izzivi smo stanovalcem postregli s svežim sadjem, kavo, rogljički in drugim okusnim pecivom. Za še prijetnejše vzdušje sta poskrbela odlična glasba in sončno vreme, ki sta dogodek naredila še posebej prijeten.

Namen športnih iger je bil spodbuditi gibanje, ohranjati telesno in duševno aktivnost ter ustvariti prijetne trenutke, ki bogatijo vsakdan naših stanovalcev. Veseli smo, da smo skupaj preživeli lepo in aktivno dopoldne ter že z veseljem načrtujemo podobne dogodke v prihodnje.

Tokratna tema je bila pestra in tematsko obarvana. Klepetali smo o medu, Kekcu in o pomembnih slovenskih pesnikih in pisateljih.

Knjižničarkama se iz srca zahvaljujemo za ves trud, toplino in sodelovanje, ki je za naše stanovalce zelo pomembno. V čakanju na jesen in ponovno srečanje pa bodo tudi naši stanovalci prebrali kakšno knjigo ob prijetnem toplem vremenu.

Ob sodelovanju mladih in starejših generacij in vključevanju vseh v aktivno sobivanje je življenje lepše in boljše. Mladi spoznavajo svet in se učijo, starejši pa prenašajo znanje, izkušnje in se ob tem počutijo koristni, zadovoljni in izpolnjeni, manj osamljeni, kar pomaga ohranjati dobro telesno in duševno zdravje.

Učenci so pripravili lep kulturni program, z nastopom glasbenika na trobenti, balerine, pevke in kitarista, imeli so tudi povezovalko, ki nas je popeljala skozi pomen in potek likovnega Ex tempora, kot tudi projekta UNESCO. K le temu je  OŠ Sv. Trojica povabila tudi Dom sv. Lenarta, Dom sv. Agate in Dom Danice Vogrinec. Tudi iz teh domov so se udeležili dogodka. Iz OŠ so prišli štirje razredi zadnje triade učencev z učiteljicami, ki so spremljali kulturni program, otvoritev razstave si jo ogledali ter  se družili s stanovalkami in stanovalci.

Bilo je prijetno, z mladostno energijo napolnjeno vzdušje, kar se je lepo povezalo z dnevom pred tem dogodkom, saj je bil praznik, ki smo mu nekoč rekli Dan mladosti.

Za destinacijo letošnjega spomladanskega izleta smo v Domu sv. Lenarta in v Domu sv. Agate izbrali štajersko prestolnico Maribor. Z električnim mestnim vlakcem smo se popeljali po 12 kilometrov dolgi atraktivni trasi z 9 postajališči in si ogledali največje znamenitosti in najzanimivejše kotičke Maribora. Vožnja z mestnim vlakcem je atrakcija za malo in veliko. Namenjena je posameznikom, družinam, skupinam in obiskovalcem vseh starosti, ki želijo mesto spoznati na prijeten, dostopen, poučen in trajnosten način.

Rdeči vlakec je svojo pot začel pri TIC-u in nadaljeval proti Najstarejši trti, Magdalenskemu parku, Glavnemu trgu in Umetnostni galeriji Maribor ter mimo Slomškovega trga, Vinaga in Treh ribnikov pripeljal do železniške postaje in izhodiščne točke. Vožnja je trajala dobro uro. Mesto je bilo živahno, ljudje so posedali v kavarnah in se družili, opazili smo tudi druge turiste in otroke iz vrtcev na sprehodu, všeč nam je bilo, da so nam pomahali. Mnogi udeleženci že dolgo niso bili v vseh teh predelih mesta, obujali so spomine na svoje obiske in opravke »v tem mestu na severu naše domovine«.

Pred vstopom na vlakec smo imeli ravno toliko časa, da so nekateri stopili še v baziliko in se za kratek čas pridružili sveti maši. Stanovalci vedo povedati, da so to cerkev ljudje nekoč poimenovali slovenska cerkev, saj so v njej duhovniki maševali izključno v slovenskem jeziku. Ena stanovalka je povedala, da sta se v tej cerkvi poročil njena starša in tistega dne je mama v cerkvi zagledala kip svetnice, po kateri ji je dala ime. Pove, da ji je zato ta cerkev tako draga.

Po zaključku vožnje, nas je šofer vlakca še fotografiral, nato pa smo se odpravili v grajsko kavarno, ki se nahaja v samem središču mesta. Deluje v okviru Pokrajinskega muzeja, v njej pogosto gostijo kulturne dogodke, literarne večere in muzejske programe. Nam so prostor pripravili na grajskem dvorišču, ki ga odlikuje prijetna atmosfera in mirno vzdušje. Kavica v drobi druži še posebej prija.

Če smo se do Maribora peljali skozi Malečnik in se v pomladno cvetoči in dišeči pokrajini naužili lepih pogledov na mesto, smo se proti Lenartu vračali po stari cesti, saj smo kosilo naročili v znani tradicionalni gostilni v Pernici pri Mariboru, z več kot 100-letno družinsko tradicijo, v gostilni Kramberger.

Povsod smo bili lepo sprejeti, šoferja sta poskrbela za varno in prijetno vožnjo, postregli so nam dobro kavo in skuhali okusno kosilo, vreme nam je dobro služilo, tako, da smo imeli res lep izletniški dan.

Narava nas je premamila s čudovitim vonjem po akaciji in bezgovih cvetovih. Za to smo se odločili, da zmešamo testo in cvetove ocvremo do zlato rumene barve, jih posladkamo in se družimo ob dobrotah, ki spominjajo na otroštvo, radost in veselje.

Stanovalci se ob takšnih dogodkih radi spominjajo na svoje mladostne dni, obujajo spomine, se smejijo, pogovarjajo in povezujejo.

V predstavitvi godbe smo spoznali zgodovino in umetniško pot orkestra, ki deluje že 33 let in danes šteje 35 članov, vodi ga dirigent Janez Lorber,  na letni ravni pa izvede od 25 do 35 nastopov. 

Notni repertoar obsega svetovne klasike, slovenske popevke, filmsko glasbo in koračnice ter zabavne melodije, kjer vsak obiskovalec najde kaj za svoj okus. 

Pripravili so nam nepozaben glasbeni dogodek, ob katerem smo uživali in se počutili prav praznično. V resnici je lahko vsak dan praznik, če se zavedamo, da lahko razveselimo in obdarimo nekoga s svojim obiskom, lepo besedo ali glasbo. Godbeniki nas tako vsako leto razveselijo s postankom pred našim domom, ko je čas za prvomajsko budnico. Zahvalili smo se jim za vse udarne budniške melodije, ki so nam jih že odigrali in vse, ki jih še bodo.

Na svečan način smo se tako poslovili od ledenih mož, ki so letos res upravičili svoj sloves, glasbenikom pa zaželeli  še veliko uspešnih nastopov, navdušenih poslušalcev ter da še naprej bogatijo kulturno življenje v skupnosti in obenem uživajo v svojem poslanstvu.

Naš dom je ponovno obiskal zbor Belkanto pod vodstvom Davida Vezjaka iz Zavoda Dornava, ki so s svojo prisotnostjo, veselo energijo in lepimi glasovi poskrbeli za dopoldan poln nasmehov in dobre volje.

Praznovanje pa ne bi bilo popolno brez simbola delavskega praznika. Ob tej priložnosti smo skupaj s stanovalci okrasili in postavili naše majsko drevo. Okrašeno z pisanimi trakovi. Zdaj ponosno stoji pred domom in nas spominja na tradicijo, skupnost in medsebojno povezovanje.

Zemlja je bila pripravljena, orodje nabrušeno, dobre volje pa tudi ni manjkalo. Skupaj smo tako v domski vrt posadili mlado trto, ki bo v prihodnjih letih krasila našo okolico s svojimi sladkimi plodovi. Mnogi so ob tem obujali spomine na čase, ko so v domačih vinogradih sami skrbeli za svoje trte, ter z veseljem delili modre nasvete o oskrbi in obrezovanju. Da pa bi proslavili novo pridobitev na našem vrtu, smo se okrepčali s pravimi kranjskimi klobasami in dobrim pecivom.

Današnji dogodek pa ne bi bil mogoč brez dobrih ljudi v naši okolici. Iskrena hvala družini Krajnc, ki nam je trto podarila, obenem pa nam pomagal pri sami saditvi.

Otroci so skupaj z vzgojiteljicami Bele in Roza igralnice lenarškega Vrtca posrečeno združili drzne zamisli in pridne roke. Ustvarjali so iz odpadnega materiala in zgradili zanimivo mesto Lenart. Poleg otrok iz vrtca in njihovih staršev so iz odpadnih materialov ustvarjali še varovanci Varstveno delovnega centra Polž, stanovalci Socialno varstvenega zavoda Hrastovec, Doma sv. Lenarta in učenci s prilagojenim programom OŠ Lenart.

Stanovalci Doma  sv. Lenarta so si v spremstvu delavk ogledali to pisano in navihano razstavo, za katero so tudi sami prispevali maketo-Dom sv. Lenarta. Niso se mogli načuditi, kaj lahko nastane iz odpadnih materialov, s pomočjo dobrih idej, iznajdljivosti in seveda pridnih rok, ki so postavile na ogled to čudovito mesto.

Dogodka, ki vsako leto poteka kapeli Doma sv. Lenarta in Doma sv. Agate,  z veseljem in upanjem pričakujejo tudi stanovalci obeh domov.

Z blagoslovom velikonočnih jedi izražamo hvaležnost za Božjo dobroto in navzočnost v vsakdanjem življenju. Po postnem času, ki traja 40 dni in je zaznamovan z odpovedjo, zmernostjo in premišljevanjem, ta obred predstavlja obilje življenja, ki ga prinaša Kristusovo vstajenje na veliko noč.

Blagoslovljena jedila niso le hrana, temveč v družinah in v domskem okolju  ustvarjajo  podoba velikonočne večerje, ki jo je Jezus obhajal s svojimi učenci. Hrana ima svojo simboliko, saj nam Jezus v veliki noči postaja hrana, ob skupni mizi pa si ljudje prihajamo blizu. Bistvo dneva pa ostaja v tišini groba in v pričakovanju.

Stanovalci, svojci in zaposleni so jedila prinesli v košarah, prekritih z izvezenimi prtiči, kjer jih je ob petju in molitvi blagoslovil upokojeni mariborski gospod nadškof msgr. dr. Franc Kramberger.

Večinoma praznične jedi zaužijemo za velikonočni zajtrk, ponekod pa že po velikonočni vigiliji v soboto zvečer. 

V obeh domovih bomo pripravili slovesni zajtrk na velikonočno jutro.

Nekaj dni pred Veliko nočjo smo pripravili velikonočno delavnico, kjer so se stanovalci lahko izkazali v svojih spretnostih in obudili otroka v sebi. Mize so bile polne različnih materialov- od barvitega papirja, različnih barv, dekorativnih okraskov in druge velikonočne dekoracije. Tukaj ne gre le za končni izdelek, temveč za druženje, obujanje običajev in urjenje ročnih spretnosti.

Ker pa ne sme manjkati pravih pirhov, smo nekaj dni pred veliko nočjo barvali pirhe v teranu. Ta tehnika nas vedno znova fascinira, saj se na koncu zasvetijo vinski kristalčki. Nismo pa pozabili na staro ¨klasiko¨, ki zahteva mirno roko in oko za detajle. Stanovalke so prvo nabrale majhne rastline, ki so jih nastavile na jajca in jih trdno ovile z nogavico. Le te smo kuhali v čebulnih olupkih, da so dobile svojo barvo. Vsak pirh je bil unikatna umetnina, ki jo je izrisala narava sama.