Novice

To opravilo je našim stanovalcem zelo poznano, saj so ga nekoč doma redno opravljali v poletnih mesecih.

Delo jim je šlo hitro od rok. Med delom so obujali spomine na mladost, pripovedovali zgodbe in delili izkušnje, ki so jih spremljale skozi življenje. Za prijeten zaključek pa smo si privoščili še skodelico dišeče kave in skupaj uživali v prijetnem vzdušju.

Tako je povabil Žan Jerenko v dogovoru z direktorjem doma stanovalce Doma sv. Lenarta in sv. Agate na romanje k Mariji Zavetnici na Ptujsko Goro. Teden dni pred velikim Marijinim praznikom minoriti povabijo starejše in invalide na Goro, da se lahko brez gneče priporočijo ali se zahvalijo  Mariji, da smejo bivati pod njenim plaščem. To je bilo letos 9. avgusta ob 16. uri.

30 stanovalcev in pomočnikov smo se na to nedeljo z manjšim avtobusom (da je zmogel pripeljati  prav do stopnic) že ob 13. uri odpravili na pot.  Za pot je Žan pripravil duhovne misli, spodbudne besede in pesmi. Prvo postajo je načrtoval na Polenšaku z ogledom tamkajšnje cerkve Marijinega obiskanja iz 17. stol., z bogato  notranjo baročno opremo. V bližnjem gostišču so nas vse prijazno zastonjsko postregli! Tudi to se še zgodi! J Med nadaljnjo vožnjo do Marijinega svetišča je Anica pripravila nekaj spodbudnih misli Otrok Brezmadežne in  pomen čudodelne svetinje. Vse je bilo v Marijinem slogu. Ko smo prispeli na Goro, smo v cerkvi ujeli še del molitvene ure in pete litanije Matere božje. Za nas so bili pripravljeni sedeži čisto blizu oltarja, sicer je bila cerkev že dodobra napolnjena. Anica in Betka sta bili povabljeni k branju beril. Mašo pa je daroval naš prijatelj pater Toni Brinjovc, ki nas je nagovoril res na srce. Praznovanje letos poteka pod Frančiškovo prošnjo: "Gospod, naredi me za orodje miru." Da bi zmogli mir ohranjati v sebi in ga deliti z drugimi, je vsem podelil tudi bolniško maziljenje za moč, pogum in upanje. Po koncu maše nam je še razložil pomen glavnega oltarja in ostalih kipov Marijine "žlahte". Seveda ni šlo brez pesmi. Čudovito je zvenela njegova avtorska o Mariji. Vsi bi želeli, da bi  kdaj pripravil koncert tudi v našem domu. On je pripravljen, le "doma" bi se morali znati zmeniti. Še skupinska slika za naš spomin in za izročitev nas vseh v Marijino varstvo.

Na račun doma smo se še odžejali v bližnjem lokalu (hvala direktorju) in že smo se napotili naslednjemu cilju naproti – Kidričevo, v cerkev Svete družine. Že pred njo so nas pričakale domačinke s polnimi mizami peciva in pijačami. Župnik gospod Anton Pačnik, nekoč 24 let misijonar v Kongu, nam je razlagal zelo turbulentno zgodovino cerkve, končno zgrajeno 1987. leta. Nekaj smo izvedeli tudi, kako je bilo živeti med ljudožerci. S hvaležnostjo smo se poslovili in se s pesmijo vračali prodi domu, kamor smo prispeli v večernih urah.

Ta naš zlati fant, Žan, ima toliko idej, ogromno volje in še več sposobnosti (škoda, da ni več pri nas v službi), da organizira izlete in romanja za nas: junija na Brezje, sedaj na Ptujsko Goro, pevke na gostovanja. Hvala tudi vsemu spremnemu osebju za pomoč, najbolj pa ge. Lidiji, ki je tako silno praktična ženska. Hvala Vam, gospod direktor, da odobrite Žanove prošnje.

Anica Horvat

Pikniki so sredi julija potekali v obeh domovih, Domu sv. Lenarta in Domu sv. Agate. Stanovalci so se zbrali v velikem številu, saj so plakati po hiši že nekaj dni vabili na sladoledni piknik. Postregli smo sladoledne kupe iz svežega sadja, različnih vrst sladoleda, smetano, prelivi in dekoracijo. Sladoledne kupe so bile tako lepe, slastne in osvežilne, da je marsikdo naročil še repete. Zraven smo poslušali  glasbo, klepetali in se sproščeno družili. Marsikdo je vedel, da je priprava sladoleda lahko že prava kulinarična znanost, ki so jo pa Italijani (v Evropskem merilu) že od 16. stol. dalje privedli do najbolj kremaste, okusne in slastne  izkušnje.

Ob rednih vajah ob petkih smo enkrat mesečno peli pri maši in na Prešernovi proslavi. Želeli smo prijetno zaključiti sezono kot spodbudo za naprej. Zmenili smo se za ponedeljek, 6. julija 2026, ob šestih zvečer. Lepo vreme je bilo, Lidija je pripravila mizo zunaj  pod nadstrežkom, prinesla pecivo in pijačo (le kaj bi mi brez nje! Velika hvala ji za to!), še Nastja je dodala krasno gibanico (praznovala je rojstni dan) in naše druženje se je pričelo. Predsednica zbora se je najprej  iskreno zahvalila zborovodji Žanu,da ima ob vsem delu še moč, da nas stare, ki v večini niti not ne poznamo, uči ljudskih in umetnih pesmi, in to celo troglasno. Zelo potrpežljiv je z nami, ogromno nam je na teh srečanjih dal: zaupanje vase;  vero v to, da zmoremo; nas povezoval; odganjal žalost, osamljenost in nevrednost; predvsem pa posejal dobro seme prijateljstva in veselja do petja. Na spominski kamen (vsak si je lahko izbral enega tudi zase) mu je predsednica napisala : "Ne sodi vsakega dneva po žetvi, ampak po semenih, ki si jih ta dan posejal." Pri vsaki vaji nam je položil na srce nekaj lepega, čeprav je bila potem žetev majhna. A nič zato, lepo nam je bilo, in to je največ vredno. Z veseljem smo nazdravili njemu in sebi ter mu zapeli prepesnjeno pesem HVALA (A. H.). Ob prijetnem vzdušju, pogovorih, petju smo se zadržali do devete ure. Upam, da se v jeseni dobimo vsaj v enakem številu, z veseljem pa med nas vabimo nove pevce. Zelo bi jih bili veseli.

1. Hvala za vse ti, Žan, iskrena hvala, da z nami ti živiš. Hvala, da nam posvečaš svoje dni in potrpiš.
2. Hvala za vsako pevsko vajo, hvala, da Bog ti daje moč. Hvala, da pesem nas popelje od jezice proč.
3. Hvala za vsako pesem, note, hvala, da vero v nas imaš. Hvala, da nam pomagaš peti prav in še naglas.
4. Hvala za dobro ti besedo, hvala, da vedno nas bodriš. Hvala, da vsak petek z nami dolgo ti zdržiš.
5. Hvala za romanja ti mnoga, hvala, da pelješ nas v svet. Hvala, da moliš z nami za pomoč in radost spet.
6. Hvala, da z Nastjo plemenitiš nas, hvala, za srečo sleherno. Hvala, da nas navdajaš z upanjem in radostjo.

 Anica Horvat

Vseskozi ga vodi Žan Jerenko. Pred korono je bil prav številen, sedaj nas je vedno manj. Staramo se, se izgubljamo, zbolevamo – novih pa kljub nenehnemu vabilu ni. Letos smo peli pri maši ob nedeljah enkrat v mesecu in februarja na Prešernovi proslavi. V zahvalo za vsa ta leta  petja smo se odločili za romanje na Brezje. Ker nas je malo, smo povabili še druge, ki tako dolgo pot še zmorejo. Za vso organizacijo je najbolj zaslužen prav naš zborovodja Žan, za dobro počutje v želodcu Lidija in Milena, za varstvo Maja in Ana. Ker sta bila naša diakona zadržana, je duhovno vodstvo prevzel diakon s Šmartnega, gospod Anton Hohler.

In zgodil se je 20. junij, ko je bilo letos organizirano že 58. romanje bolnikov, invalidov in starejših k Mariji Pomagaj. S prevoznikom Tajhman Tours smo se v 33-sedežnem avtobusu izpred doma odpeljali ob 6. uri zjutraj. Nekaj smo jih še pobrali pri Domju sv. Agate, v Mariboru in Slovenski Bistrici. Nekateri so odpovedali zaradi bojazni pred vročino, ki se je za ta dan napovedovala do 30⁰C. Z enim postankom na poti za zajtrk in odvodnjavanje smo duhovno zelo dobro pripravljeni prispeli na Brezje že uro pred začetkom maše. 48 avtobusov je parkiralo tam, da o številu osebnih avtomobilov ne govorimo. Kljub na tisoče ljudi ni bilo nobene zmede. Skavti, malteški vitezi, karitas in drugi prostovoljci so pomagali z namestitvami in stregli z vodo kjer koli. Sedežev je bilo pripravljenih dovolj, spovednikov tudi. Ob številnih duhovnikih je sv. mašo vodil murskosoboški škof, g. Janez Kozinc. Med njo so po zelo nagovorljivi homiliji podeljevali tudi bolniško maziljenje, po vsem prostoru obhajali, in na koncu maše je škof z Najsvetejšim hodil med ljudmi in nas blagoslavljal. Čas je bil še za osebno molitev v cerkvi ob Marijinem oltarju, prošnji in zahvali.

Ob 12.30 smo se duhovno okrepljeni in hvaležni odpeljali  v Kranj. V župniji Zlato polje smo si ogledali lepo novejšo cerkev sv. Modesta z Rupnikovimi mozaiki in se nato ustavili v Domu starejših na kosilu. Med vožnjo domov je marsikatero zanimivost povedal tudi Ciril Arih. V prijetnem vzdušju, podprti s kavico in krofi s Trojan, smo se po 12 urah odsotnosti spet vrnili v dom.

Iskrena hvala direktorju, gospodju Zlatku Gričniku, da je pevcem in ostalim omogočil to zahvalno romanje; Žanu, ki je dal idejo zanj in poskrbel za prevoznika in še za marsikaj; Lidiji, ki zmore najbolje  poskrbeti za hrano in pijačo, Mileni in Maji za pomoč; diakonu Antonu za skrbno pripravljeno duhovno vodstvo; in vsem udeležencem za strpnost in veselo vzdušje. Lepo je bilo.

Predsednica zbora: Anica Horvat

sredo, 10. junija, so v dnevnem centru Doma sv. Lenarta nastopile pevke ženske skupine Vitis Vitae, ki deluje v okviru KUD Marice Kerenčič Pesnica pri Mariboru. Društvo ima dolgo tradicijo, v njegovem okviru pa delujejo različne sekcije – dramska, likovna, bralni klub in več pevskih sestavov.

Pevke skupine Vitis Vitae nastopajo tako na domačem odru kot tudi drugod. S svojimi lepo usklajenimi glasovi so tudi pri nas ustvarile prijetno vzdušje, ki se nas je dotaknilo ter nas navdalo z veseljem in mirom. Med posameznimi pesmimi so z nami delile tudi mnoge lepe misli in ganljiva sporočila.

Dogodek so obogatili tudi člani likovne sekcije, ki so na ogled postavili svoja dela iz kolekcije Gradovi in stari predmeti. Tako smo ob ubranem petju in novi likovni razstavi lepo vstopili v počitniško-dopustniški čas.

V petek, 12. junija, pa sta nas obiskala naš diakon gospod Darko Žmavc in župnik gospod Marjan Pučko, ki sta z nami delila vtise in doživetja z romanj po Italiji. Romanja so poti v svetišča in druge svete kraje, kamor ljudje odhajajo s prošnjo za pomoč, v zahvalo, za pokoro, očiščenje ali za poglobitev svoje vere in odnosa z Bogom.

Italija je med romarji še posebej priljubljena, saj združuje pomembna krščanska svetišča, bogato zgodovino, umetnost in lepo pokrajino. Ob predstavitvi in fotografijah so nam Rim in Vatikan, Assisi, Subiaco, San Giovanni Rotondo ter številna druga romarska središča postala bližja, posebej tistim, ki teh krajev še niso obiskali.

Srečanje je bilo tudi lepa priložnost za druženje, pogovor in zahvalo. Obenem smo se lahko poslovili od gospoda župnika Marjana Pučka, ki v kratkem odhaja na drugo delovno mesto v drugo župnijo.

Obema dogodkoma je bilo skupno to, da sta v naš dom prinesla nekaj lepega – pesem, umetnost, spomine, vero, bližino in hvaležnost.

Vadba na sobnem kolesu je prilagojena sposobnostim posameznika ter predstavlja odličen način za ohranjanje telesne kondicije, gibljivosti in splošnega dobrega počutja.

Redna telesna aktivnost na sobnih kolesih predstavlja pomemben del preventivne in podporne obravnave, saj pripomore k ohranjanju gibalnih sposobnosti, izboljšanju srčno-žilne vzdržljivosti ter dvigu kakovosti življenja stanovalcev.

Na različnih postajah so se lahko preizkusili v zabavnih igrah in športnih izzivih, ki so bili prilagojeni njihovim sposobnostim.

Stanovalci so z veseljem sodelovali pri metanju diskov skozi obroče, košarki, podiranju predmetov z žogo in drugih aktivnostih, kjer so lahko pokazali svojo natančnost, vztrajnost in tekmovalnost. Ob tem ni manjkalo smeha, medsebojnega spodbujanja in prijetnega druženja.

Med športnimi izzivi smo stanovalcem postregli s svežim sadjem, kavo, rogljički in drugim okusnim pecivom. Za še prijetnejše vzdušje sta poskrbela odlična glasba in sončno vreme, ki sta dogodek naredila še posebej prijeten.

Namen športnih iger je bil spodbuditi gibanje, ohranjati telesno in duševno aktivnost ter ustvariti prijetne trenutke, ki bogatijo vsakdan naših stanovalcev. Veseli smo, da smo skupaj preživeli lepo in aktivno dopoldne ter že z veseljem načrtujemo podobne dogodke v prihodnje.

Tokratna tema je bila pestra in tematsko obarvana. Klepetali smo o medu, Kekcu in o pomembnih slovenskih pesnikih in pisateljih.

Knjižničarkama se iz srca zahvaljujemo za ves trud, toplino in sodelovanje, ki je za naše stanovalce zelo pomembno. V čakanju na jesen in ponovno srečanje pa bodo tudi naši stanovalci prebrali kakšno knjigo ob prijetnem toplem vremenu.

Ob sodelovanju mladih in starejših generacij in vključevanju vseh v aktivno sobivanje je življenje lepše in boljše. Mladi spoznavajo svet in se učijo, starejši pa prenašajo znanje, izkušnje in se ob tem počutijo koristni, zadovoljni in izpolnjeni, manj osamljeni, kar pomaga ohranjati dobro telesno in duševno zdravje.

Učenci so pripravili lep kulturni program, z nastopom glasbenika na trobenti, balerine, pevke in kitarista, imeli so tudi povezovalko, ki nas je popeljala skozi pomen in potek likovnega Ex tempora, kot tudi projekta UNESCO. K le temu je  OŠ Sv. Trojica povabila tudi Dom sv. Lenarta, Dom sv. Agate in Dom Danice Vogrinec. Tudi iz teh domov so se udeležili dogodka. Iz OŠ so prišli štirje razredi zadnje triade učencev z učiteljicami, ki so spremljali kulturni program, otvoritev razstave si jo ogledali ter  se družili s stanovalkami in stanovalci.

Bilo je prijetno, z mladostno energijo napolnjeno vzdušje, kar se je lepo povezalo z dnevom pred tem dogodkom, saj je bil praznik, ki smo mu nekoč rekli Dan mladosti.

Za destinacijo letošnjega spomladanskega izleta smo v Domu sv. Lenarta in v Domu sv. Agate izbrali štajersko prestolnico Maribor. Z električnim mestnim vlakcem smo se popeljali po 12 kilometrov dolgi atraktivni trasi z 9 postajališči in si ogledali največje znamenitosti in najzanimivejše kotičke Maribora. Vožnja z mestnim vlakcem je atrakcija za malo in veliko. Namenjena je posameznikom, družinam, skupinam in obiskovalcem vseh starosti, ki želijo mesto spoznati na prijeten, dostopen, poučen in trajnosten način.

Rdeči vlakec je svojo pot začel pri TIC-u in nadaljeval proti Najstarejši trti, Magdalenskemu parku, Glavnemu trgu in Umetnostni galeriji Maribor ter mimo Slomškovega trga, Vinaga in Treh ribnikov pripeljal do železniške postaje in izhodiščne točke. Vožnja je trajala dobro uro. Mesto je bilo živahno, ljudje so posedali v kavarnah in se družili, opazili smo tudi druge turiste in otroke iz vrtcev na sprehodu, všeč nam je bilo, da so nam pomahali. Mnogi udeleženci že dolgo niso bili v vseh teh predelih mesta, obujali so spomine na svoje obiske in opravke »v tem mestu na severu naše domovine«.

Pred vstopom na vlakec smo imeli ravno toliko časa, da so nekateri stopili še v baziliko in se za kratek čas pridružili sveti maši. Stanovalci vedo povedati, da so to cerkev ljudje nekoč poimenovali slovenska cerkev, saj so v njej duhovniki maševali izključno v slovenskem jeziku. Ena stanovalka je povedala, da sta se v tej cerkvi poročil njena starša in tistega dne je mama v cerkvi zagledala kip svetnice, po kateri ji je dala ime. Pove, da ji je zato ta cerkev tako draga.

Po zaključku vožnje, nas je šofer vlakca še fotografiral, nato pa smo se odpravili v grajsko kavarno, ki se nahaja v samem središču mesta. Deluje v okviru Pokrajinskega muzeja, v njej pogosto gostijo kulturne dogodke, literarne večere in muzejske programe. Nam so prostor pripravili na grajskem dvorišču, ki ga odlikuje prijetna atmosfera in mirno vzdušje. Kavica v drobi druži še posebej prija.

Če smo se do Maribora peljali skozi Malečnik in se v pomladno cvetoči in dišeči pokrajini naužili lepih pogledov na mesto, smo se proti Lenartu vračali po stari cesti, saj smo kosilo naročili v znani tradicionalni gostilni v Pernici pri Mariboru, z več kot 100-letno družinsko tradicijo, v gostilni Kramberger.

Povsod smo bili lepo sprejeti, šoferja sta poskrbela za varno in prijetno vožnjo, postregli so nam dobro kavo in skuhali okusno kosilo, vreme nam je dobro služilo, tako, da smo imeli res lep izletniški dan.

Narava nas je premamila s čudovitim vonjem po akaciji in bezgovih cvetovih. Za to smo se odločili, da zmešamo testo in cvetove ocvremo do zlato rumene barve, jih posladkamo in se družimo ob dobrotah, ki spominjajo na otroštvo, radost in veselje.

Stanovalci se ob takšnih dogodkih radi spominjajo na svoje mladostne dni, obujajo spomine, se smejijo, pogovarjajo in povezujejo.