Novice

»Prazniki že tisočletja napolnjujejo človeško življenje in ga hkrati razbremenjujejo; s tem življenje osmišljajo in hkrati lajšajo ter harmonizirajo«, pravi etnolog dr. Ovsec. 

Skorajda ni človeka, ki se ga ne bi dotaknila božična zgodba o rojstvu v revnem okolju hleva v Betlehemu. Jožef in Marija, ki sta se pokoravala cesarjevemu ukazu, sta se odpravita na pot, da bi se popisala, toda v mestu zanju ni prostora. Tako se je Jezus rodil v votlini, ki je služila za zatočišče živini. Marija je Jezusa položila v jasli, ker druge postelje zanj ni imela. To je za človeka primer skrajne revščine. Prvi, ki jim je bila sporočena vesela novica, so bili pastirji. Pri Judih so pastirji veljali za siromake, za ljudi na robu družbe, za Grke pa so pastirji čuvarji ljubezni.

Božič je praznik, tako globok in pomenljiv, da je osvojil ves svet, tako skrivnosten, tako ljubezni in dobrote poln, da preglasi vso grozo in strah sveta, tako nežen, blag in žlahten, da razmagneti vse naboje trpljenja. Božič na slovenskem praznujemo predvsem kot družinski praznik. Da bi ga lepše praznovali vsi, ki sobivamo in se srečujemo v Domu sv. Lenarta, smo pripravili božični koncert na katerem je nastopil MePZ sv. Frančiška iz sosednje Svete Trojice, ki ga že vrsto let prizadevno vodi gospod Andrej Dvoršak.

Božič je izziv za premirja, sovraštva in hudobije, je klic k miru, odpuščanju, spravi, prijateljstvu, vzajemnosti in upanju, je zdravilo proti malodušju, zaskrbljenosti, sprtosti…  Od tam, od koder vsi svetovni mediji vsakodnevno poročajo o uporabi vseh možnih vojaških sredstev in nepredstavljivemu trpljenju ljudi, je tudi letos v Evropo prišla Betlehemska lučka miru. Namen akcije Luč miru iz Betlehema je, da bi na božični večer gorela v čim več družinah v vseh državah Evrope in jim prinašala mir. S to željo so jo skavti prinesli tudi v naš dom, da bi nas lučka miru v teh prazničnih dneh povezovala in grela v dobroti in medsebojnem razumevanju..

Trojiške pevke in pevci so zapeli tudi v čast domovini, ki praznuje praznik samostojnosti in enotnosti. Zbranim je je blagoslovljen Božič in vse dobro v Novem letu 2025 voščil tudi direktor gospod Zlatko Gričnik.

Prijeten in doživet kulturni dogodek smo zaključili ob pogostitvi v dnevnem centru.

Za naše stanovalce so pripravili pester program. Nastopili so z božičnimi pesmimi, igrali na prečno flavto, klavir, violino in kar tri harmonike. Nastopili so tudi z folklornim nastopom in plesno točko v paru.

Stanovalcem so popestrili dopoldan in jih zelo razveselili s svojim obiskom. Ob njihovem nastopu so nekateri potočili solze sreče in zadovoljstva.  Ob koncu nastopa so med stanovalce podelili razne božične izdelke, ki so jih izdelali sami.

Najlepše se zahvaljujemo otrokom in mentorjem OŠ Korena za pripravljenost na sodelovanje skozi celo leto v okviru prostovoljstva in seveda za nastop, ki nam popestri decembrske dni.

Toliko bolj slovesno, ker je bilo pri nas ta dan letno srečanje članov Združenja čudodelne svetinje. Tudi v Domu sv. Lenart je precej članov, ki molijo tedensko večno devetdnevnico. Koliko jih je, vesta samo ljubi Bog in Mati Marija, ker je veliko ljudi vzelo ta obrazec molitve in upam, da ga uporabljajo, molijo vsaj enkrat na teden.

Na ta dan smo gostili pri nas narodnega ravnatelja Združenja, gospoda Roka Žlendra, lazarista, in njegovo namestnico sestro Rozalijo Laznik, usmiljenko iz Vincencijeve družine. Slovesno sv. mašo je daroval gost, somaševal je gospod nadškof dr. Franc Kramberger, diakoniral je naš duhovni pomočnik gospod Darko Žmavc, pel je domski zborček pod vodstvom zborovodje gospoda Žana Jerenko. Vsak je dobil molitev večne devetdnevnice in skupaj smo jo zmolili na začetku svete maše. Pri homiliji je gospod Žlender natančno razložil, kdo so otroci Brezmadežne, kakšno vlogo ima čudodelna svetinja pri osebni duhovni rasti, pri boleznih in tolažbi. Kdor je želel, je lahko svetinjico po sv. maši tudi dobil. Ko bi vedeli, kakšno moč ima molitev s svetinjico, bi jo vsi srčno radi imeli vedno pri sebi!

Lepo je bilo videti polno kapelo stanovalcev našega doma. Upam, da so tudi slišali povabilo k molitvi. Vsak torek ob pol sedmih zvečer za pol ure molimo tudi skupaj v kapeli, še malo zapojemo in se pomenimo. Želimo, da se pridružijo tudi drugi, ki lahko pridejo ali se pripeljejo.

Po tako lepo opravljeni in doživeti maši v čast Brezmadežni s priprošnjo, naj nas vedno spremlja in varuje, je sledilo druženje v dnevnem prostoru. Prisrčna hvala vsem, ki so čudovito pripravili prostor in zakusko. Res je bilo lepo. Kdor je želel, je še vplačal članarino, kupil spominsko svečko, dobil obrazce za molitev in se pogovoril z gostoma. Bog nas po takih druženjih želi povezati, da bi bili drug drugemu v veselje in podporo. Še s poti nazaj v Ljubljano me je gospod Žlender poklical in se prisrčno zahvalil za vse, kar smo pripravili.

Zaključimo s kratko molitvijo otrok Brezmadežne: O MARIJA, BREZ MADEŽA SPOČETA, PROSI ZA NAS, KI SE K TEBI ZATEKAMO!

Anica Horvat

Sveti Miklavž je v svoji preprostosti in ljubezni obiskal prav vsakega stanovalca. Mnoge je ob pomoči pridnih sodelavcev obeh domov, povabil v skupni prostor, kjer so skupaj med prijateljskim pogovorom in ob zvokih harmonike mladeniča Štefana obujali spomine in delili trenutke mladosti. Ob kavici in pecivu so se stkale niti medsebojne povezanosti, ki so jih spremljale svetle misli na preteklost in upanje za prihodnost.

Tudi tisti, ki niso mogli, zaradi zdravja ali slabega počutja, zapustiti svojih sob, niso bili pozabljeni. Sveti Miklavž jih je obiskal v njihovih sobah ter je z njimi delil toplino osebnega srečanja in jim z iskrenim stiskom roke predal skromno, a prisrčno darilo. V vsakem pogledu in nasmehu je bil prisoten duh sočutja in Božje bližine.

Angeli, ki ga običajno spremljajo drugod, so tokrat ostali doma, saj je Miklavž poudaril, da ima mnogo angelčkov že tukaj v obeh domovih, ki so vsak dan med stanovalci – to so predani sodelavci in skrbniki doma sv. Lenarta in doma sv. Agate, ki z ljubeznijo in požrtvovalnostjo varujejo stanovalce, pomagajo sodelavcem ter vsem sleherni dan prinašajo veselje in mir.

Bilo nam je lepo. Obisk svetega Miklavža ni bil le trenutek radosti, ampak priložnost, da se vsi zbrani spomnimo, kako globoko so zakoreninjeni darovi vere, upanja in ljubezni v naših srcih. V teh dragocenih trenutkih so mnogi podoživeli svojo mladost – čas, ko so tudi sami v veri pričakovali svetnika in njegove darove.

Blagoslovljen dan, poln miru in hvaležnosti je za nam, a bo še dolgo odmeval v naših srcih.

Izdelovali smo adventne venčke ter se s skupnimi močmi lotili tudi izdelavo velikega adventnega venca. Venec je prepoznaven simbol adventa – časa pričakovanja, upanja in medsebojnega druženja. Letos smo ponovno povabili medse oskrbovance VDC Polž Lenart, s katerimi nas že dolgo povezujejo srčne vezi in pristno sodelovanje. S skupnimi močmi smo izdelali venec, ga skrbno okrasili in pripravili vse potrebno za prižig prve adventne sveče. V tem čudovitem ustvarjalnem sodelovanju, smo se spomnili pomen skupnosti in solidarnosti. To so vrednote, ki nas kot kristjane povezujejo v vsakdanjem življenju.

Ta dogodek nas spominja, kako dragoceno je, ko drug drugemu prisluhnemo, si pomagamo in skupaj soustvarjamo trenutna veselja. Dobra volja, smeh in hvaležnost so nas še tesneje povezali, prižgana sveča pa nas spodbuja, da plamen upanja in ljubezni ohranimo ne le v tem adventnem času, temveč vsak dan. Naj nas te skupne izkušnje navdihujejo, da bomo vedno znova gradili odnose, ki temeljijo na medsebojnem spoštovanju, podpori in radosti v preprostih stvareh.

Na avtobusu smo se priključili župnijskim Karitas iz okolice Maribora in sodelavcem nadškofijske Karitas Maribor. Že vzdušje na avtobusu je, kljub dežju zunaj  napovedovalo sončen dan v naših srcih. Ob prihodu na Ponikvo so nas pričakali prostovoljci, ki so nam prijazno ponujali pecivo in ostale dobrote. Po posladku smo se odpravili v cerkve, kjer smo z vsemi zbranimi v nabito polni cerkvi skupaj obhajali sveto mašo v zahvalo za vse dobro, kar ga lahko storimo bližnjim. Po sveti maši smo se odpeljali v Celje na kosilo. Zanimivo je bilo videti vse odgovorne v mreži Karitas kako strežejo in delijo hrano nam, ki po navadi to počnemo ljudem po naših župnijah. Po kosilu med katerim ni manjkalo prijaznega klepeta, medsebojnega veselja, srečevanj s poznanimi, smo se počasi premaknili v dvorano Golovec, kjer smo spremljali koncert »Klic dobrote 2024«. Večina naših stanovalcev je bila na takšnem koncertu prvič. Bili so neznansko navdušeni. In ko smo odhajali iz dvorane,  smo se imeli priložnost fotografirati z nekaterimi nastopajočimi, ki  jih drugače spremljamo po televiziji.

Domov grede so stanovalci navdušeno razlagali, kaj vse so videli in doživeli. Ob vrnitvi v oba domova pa o tem pripovedovali tudi svojim sostanovalcem in sostanovalkam. Videti ta žar v njihovih očeh in navdušenje na licih je zadovoljstvo tudi za nas spremljevalce, ki smo z njimi romali....in rekli smo: »Drugo leto spet gremo!«

Andrej Sraka

Projekt Tradicionalni slovenski zajtrk naj bi nas spomnil, da je hrana, ki so jo pridelali in pripravili ljudje na naših kmetijah, v kmetijskih in živilskih podjetjih in zadrugah, bolj sveža in okusnejša. Otroke, mladino in širšo javnost seznanjamo o pomenu zajtrka, pomenu in prednostih lokalno pridelanih živil, ki so pridelana oz. predelana v Sloveniji. Starejšim pa s tem dnem pričaramo spomine na dni ko so živeli doma in jedli domač kruh iz krušne peči in domače maslo. Želimo poudariti pomen kmetijstva in čebelarstva za predelavo hrane, ter njenem vplivu na okolje. Tradicionalen slovenski zajtrk je sestavljen iz mleka, masla, kruha, medu in jabolk ali drugega svežega ali suhega sadja. Kruh mora biti proizveden v Republiki Sloveniji, vsa druga živila pa morajo biti pridelana in predelana v Republiki Sloveniji.

Letos smo imeli v našem domu pravo pojedino »zajtrk, ki je šel za med«. Pravi kraljevski zajtrk je spremljal domač črn kruh iz krušne peči izpod rok kmetije Ploj iz Svete Trojice, domače maslo, pridelano na ekološki kmetiji Plohl iz Cerkvenjaka in cvetlični lokalni med čebelarstva Pislak Bali. Jabolka so pridelana na kmetiji Slanič, domače mleko, ki ga sicer uporabljamo tudi vse ostale dni v letu pa prihaja iz kmetije Kocbek iz Voličine.

Potem, ko se je odvila praznična lenarška nedelja s slovesno sveto mašo, godbeniki in mažoretkami, pisanimi stojnicami s pestro ponudbo in domačimi dobrotami, se prireditve ob prazniku bližajo vrhuncu, ko bo v kulturnem domu občinska proslava s kulturnim programom in podelitvijo nagrad.

Nam pa je bilo dano, da smo praznični kulturni večer preživeli v družbi likovne ustvarjalke gospe Suzane Zorko in glasbenika svetovnega slovesa gospoda Ota Vrhovnika, našega župana gospoda Janeza Krambergerja in podžupanje občine Šentilj gospe Lidije Šarić. Veseli in hvaležni smo bili, da so bili z nami.

Gospa Suzana Zorko je risala že kot otrok. Vsi zvezki so imeli porisane platnice in vsem je risala v spominske knjige, za referate. Njena največja želja je bila, da postane učiteljica likovnega pouka ali pa ustvarjalka risanih filmov za otroke. A življenje jo je usmerilo na drugo pot. Zadnjih 10 let se aktivneje posveča ustvarjalnemu slikanju, obiskuje šolo slikanja pri akad. slikarju Zlatku Prahu in je tudi članica likovne sekcije KUD Gabriel Kolbič. Ko ji čas dopušča, se  udeležuje različnih slikarskih kolonij in razstav.

Gospod Oto Vrhovnik je magister znanosti, profesor, skladatelj in saksofonist svetovnega slovesa. Sodeloval je z različnimi orkestri, na primer Dunajskimi filharmoniki, Državno opero na Dunaju, Berlinskimi filharmoniki ter še mnogimi drugimi svetovnimi orkestri… Do upokojitve je bil redni profesor za klasični saksofon na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju. Njemu gre zasluga, da je saksofon postal instrument za poučevanje v klasičnem študiju glasbe, na univerzi na Dunaju, prvi v Evropi. Z dobro voljo in neustavljivo energijo je s svojim vedrim in hudomušnim nastopom zelo razveselil stanovalce.

Sedaj, ko je v pokoju, pa rad igra in posname tudi glasbo 60-ih in 70-ih let in tudi kakšne popularne zabavne in narodnozabavne aranžmaje in tako razveseljuje širši krog občinstva.

Zbrane je pozdravil in jim voščil ob prazniku župan mag. Janez Kramberger, ki je hkrati stanovalcem tudi predstavil pridobitve v zadnjem letu in načrte za prihodnost, nato pa je še odprl razstavo in ji zaželel lepo pozornost gledalcev. Prisotne je pozdravila in se kulturnikom zahvalila za udejstvovanje  tudi gospa Lidija Šarić podžupanja iz Občine Šentilj iz katere prihaja KUD Gabrijel Kolbič.

Po dogodku smo družili in se zadržali še na pogostitvi. Bogat kulturni dogodek je bil in prepričano smo, da smo zares lepo praznovali letošnje Lenartovo. Naj še dolgo odmeva vas in nam daje notranjih moči za vsak nov dan, ki nam je dan.

Zahvaljujemo se za vse, kar vemo, zmoremo, dihamo, delamo hodimo, mislimo, pojemo, ljubimo, pomagamo. Zahvala zajema vse naše življenje – vse, kar smo in kar imamo. Nič nas ne naredi  žalostnih, potrtih, nezadovoljnih tako hitro kakor nehvaležno srce.  Kaj pa imamo, česar nismo prejeli? Vsak večer bi morali prešteti blagoslove, vse dobro in lepo, kar se nam je zgodilo čez dan, in bi z veseljem zaspali.

Kristjani, tisti, ki čutimo, da si zraka, vode, zemlje, toplote, svetlobe, zvezd, teme in vsega, kar nam nudi življenje, nismo sami pridelali, se zahvaljujemo z obiskom maše Bogu Očetu za vse, kar nam je podarjeno. Ta dan je bogoslužje spremljal tudi naš domski zbor z Žanom. Lepo je bilo. G. nadškof nas je v homiliji povabil, da poosebimo največjo zapoved naše vere: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, iz vse svoje duše, z vsem svojim mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe." (Mr 12,30-31) Če ne sprejemamo, upoštevamo, ljubimo, pomagamo, razumemo drugih, ki so ob nas, tudi Boga ne sprejemamo. Pesem HVALA, ki smo jo pevci zapeli, je tako lepa, nagovorljiva, da bi jo morali  čim večkrat zapeti. Na koncu smo vsi zapeli za vse, kar nam je bilo podarjeno, še himno Hvala večnemu Bogu.

Anica Horvat

HVALA

Hvala za vsako dobro jutro,
hvala za vse življenja dni,
hvala, ker lahko nate svoje preložim skrbi.

Hvala za vse prijatelje Ti,
hvala, Gospod, za vsakogar,
hvala, ker lahko dam dolžnikom odpuščanje v dar.

Hvala za delovno Ti mesto,
hvala za srečo sleherno,
hvala za vse, kar me navdaja s čisto radostjo.

Hvala za žalosti Ti mnoge,
hvala, da vedno me bodriš,
hvala, da vedno roko svojo nad menoj držiš.

Hvala za dobro Ti besedo,
hvala, da duh je Tvoj mi moč,
hvala, ker ljubiš vse, ki blizu so in daleč proč.

Hvala, da se lahko zveličam,
hvala, da vero v Te imam,
hvala, ker mi pomagaš, da lahko Ti hvalo dam.

Tudi letos smo v domu Sv. Agate poskrbeli in pripravili zabaven kostanjev piknik. Ta dan nam je popestril muzikant Tibor, ki nam je igral in pel poznane pesmi.

Seveda ni manjkalo dobrega mošta, veselja, zabave in dobrega vzdušja. Pa še vreme nam je bilo zelo naklonjeno.

V času okrog 1.oktobra, Mednarodnega dneva starejših na oddelkih pečemo palačinke. Tega dogodka se stanovalci zelo veselijo in se ga radi udeležijo. Nekateri se aktivno, drugi pa kot spodbuda in opazovalci vključijo v to dogajanje, ki jih spominja na čase, ko se je to doma pripravljalo zelo pogosto. Palačinke so priboljšek, ki se ga razveselijo tako otroci kot starejši.

Na oddelkih je bilo živahno in veselo, zazvenela je tudi glasba in se je zapelo.

Po želji so se stanovalcem postregle palačinke, marmeladne, čokoladne, ali pa brez namaza. Ene smo pa celo pripravili s skuto. Vsaka pomoč je dobrodošla, tako smo s skupnimi močmi spekli okrog 300 palačink.

Naše priboljške smo ponudili in postregli tudi tistim, ki se niso mogli udeležiti delavnice, kar v sobah.

Prijetno delo ob druženju, klepetu, prepevanju in harmoniki, na katero rada zaigra naša stanovalka gospa Gizela Lenard je minilo in zaključili smo ga zadovoljni in posladkani.

1. oktobra smo v domu Sv. Agate obeležili Mednarodni dan starejših, ki nas opozarja na pomembno vlogo starostnikov v naši družbi. Ta dan so našim stanovalcem polepšali pevci in godci iz Selc. Ni manjkalo dobre volje, veselja, petja in domačega peciva za katerega je zaslužena mama naše glavne sestre Maje. Iskreno se ji zahvaljujemo.