Novice

Upokojeni nadškof dr. Franc Kramberger je ob navzočnosti treh stalnih diakonov blagoslovil kapelo v Domu sv. Agate. Prav tako je blagoslovil oltar in tabernakelj. Kapelo je načrtoval gospod Peter Požavko, ki je načrtoval tudi že kapelo v Domu sv. Lenarta. 

Kapela je sveti prostor, kjer se bo domska skupnost srečevala v tišini in molitvi s Stvarnikom in Gospodom. Naj bo ta posvečeni prostor vsem nam v pomoč pri iskanju duševnega miru in iskanju odgovorov na tista vprašanja na katera nam drugi ne morejo dati odgovora. To je kraj duhovnega počitka in pribežališče naše duše v "objem" Njega, ki nas vodi in usmerja v življenju.

Po blagoslovu smo imeli skupni agape.

V našem domu je kostanjev piknik v mesecu oktobru že prava tradicija. Ob polni mizi jesenskih dobrot in dobri družbi nas je spremljala še živa glasba. Pri nas je navada, da si pripravimo kuhan in pečen kostanj, zraven pa nazdravimo s svežim sokom, imenovanim sladek most. Mošt je popolnoma naraven in eden najstarejših kulturnih napitkov. Vsebnost alkohola v njem je  odvisna od vsebnosti sladkorja v sadju, ki smo ga uporabili. Mošt vsebuje veliko vitamina C, pomembne minerale, kot sta kalij in magnezij.

Da je na pikniku res pravo vzdušje pa poskrbijo zvoki harmonike, ob katerih si naši oskrbovanci zapojejo, nekateri pa še celo zaplešejo.

Stanovalci so že spletli prijateljstva in se vključili v prve aktivnosti, nabrali so zelišča v lesenih gredah in začeli telovaditi s fizioterapevtko Pio. Radi posedajo na zelenici in lovijo poslednje jesenske sončne žarke in posedijo ob kavici. Druženje in pogovor stanovalcem veliko pomeni.

Ob mednarodnem dnevu starejših smo si priredili "čajanko". Ob pogostitvi s torto in kavo smo poklepetali, se poveselili, se nasmejali, obenem pa tudi voščili našemu stanovalcu Alfonzu ob njegovem osebnem prazniku.

Tega dogodka se stanovalci zelo veselijo in se ga radi udeležijo. Nekateri se aktivno, drugi pa kot spodbuda in opazovalci vključijo v to dogajanje, ki jih spominja na čase, ko se je to doma pripravljalo zelo pogosto. Palačinke so priboljšek, ki se ga ne branijo ne otroci ne starejši.

Na oddelkih je bilo živahno in veselo, zazvenela je tudi glasba in se je zapelo.

Po želji so se stanovalcem postreglo palačinke z izbranim namazom. Najraje imajo marmeladne, nekateri tudi čokoladne ali kar brez namaza. Vsaka pomoč je dobrodošla, saj smo v dveh dneh napekli okrog 170 palačink.

Naše priboljške smo ponudili in postregli tudi tistim, ki se niso mogli udeležiti delavnice, kar v sobah. Prijetno delo ob druženju, klepetu, prepevanju in harmoniki, na katero rada zaigra ga. Lenard je prehitro minilo, tako, da že načrtujemo, kaj bomo pripravljali in ponudili v naslednji delavnici.  

Dom se nahaja v lepem naravnem okolju v Zamarkovi, nedaleč od središča Lenarta. Posebnost Doma sv. Agate je v majhnosti, kar omogoča prijetno socialno klimo in individualen pristop. Dom sv. Agate ima 32 enoposteljnih sob in 15 dvoposteljnih sob ter en prostor namenjen čutni oazi, ki je namenjena stanovalcem z demenco v terminalni fazi. Življenje v Domu je/bo organizirano po gospodinjskih skupnostih. Dom, ki je sodobno opremljen, obdaja lepo urejen park s sprehajalnimi potmi in klopcami, kar daje občutek avtonomije in svobode, v bližini je tudi gozd. Stik z naravo ima na posameznika ugoden vpliv, zato je prav, da je to omogočeno tudi starostnikom. Dražljaji, ki so prisotni v naravi, pomagajo pri stimulaciji čutov, že sama pasivna aktivnost ima svojo vrednost. Sprehod ob spremstvu oskrbovalca ali svojca s pogledom na jezero ali gozd je dobra priložnost za sprostitev in razbremenitev, priložnost za gibanje in socialno interakcijo. In ko se človek dobro počuti, se lažje sooča z izzivi, ki pridejo na pot.

V Domu Lenart d.o.o. verjamemo, da je vsak začetek lep. Radi ustvarjamo nove zgodbe, se veselimo  novih izzivov in vedno znova  pričakujemo  nove  priložnosti, zato vabimo v svojo sredo tudi nove sodelavce, ki bodo s svojim znanjem, potrpežljivostjo, strokovnostjo in prijaznostjo pomagali preživljati starost vsem stanovalkam in stanovalcem, ki bodo svoj novi dom na jesen življenja našli prav v Domu sv. Agate.

Prve stanovalke so že izkoristile lep jesenski vikend in sodelovale pri skrbi za zelišča, ki na naši zelenici dobro  uspevajo v visokih gredah, oblikovale šopke iz sivke in pripravile meto za čaj.

Zelo skrivnostno. Domnevala sem, da je povezano z zborom, a kako in zakaj v tem času korone mi ni bilo razodeto. Ob 23.16 naslednji SMS: "Bi šli z nami v Bogojino na grob našega  škofa Smeja in ob 19. uri v Turnišče k maši? Gremo zgolj v manjšini, da se ga v imenu Doma in zbora spomnimo tudi na takšen način. Vas bomo zeloooo veseli!" O, kako prijazno, čeprav še nisem domska. Do polnoči je še trajalo dopisovanje. Po hudem dopoldnevu v soboto, ko so  se nevihte razbesnele po celi Sloveniji, se je naredil čudovit popoldan. Prav dar Stvarnikovih rok. Ob 16. uri se nas je  osem z dvema avtomobiloma (Žan in Ciril) v veselem razpoloženju odpeljalo proti Bogojini. Ob grobu, polnem cvetja in sveč, smo zmolili za blagor njegove duše. V Plečnikovi cerkvi smo zapeli Mariji v čast ter po prijetnem klepetu z gostoljubno gospodinjo in zborovodkinjo Marijo Kolenko, z g. župnikom Zverom in s tekočimi zadevami smo hiteli k naslednji duhovni postaji, k sestram klarisam v Turnišče. V kapeli pred izpostavljenim Najsvetejšim smo po nagovoru sestre za kovinsko ograjo skupaj zmolili in zapeli. Kratko je bilo, žal, a vredno. Z njihovim blagoslovom in molitvijo smo nadaljevali do stare božjepotne cerkve Marijinega vnebovzetja, kjer smo ob 19. uri prisostvovali sveti maši ob godu sv. Ignacija Lojolskega. Letos jezuiti praznujejo 500 let od njegovega spreobrnjenja. Ni bilo nedeljskega bogoslužja, a je bilo v cerkvi res veliko ljudi. G. Žan je igral na orgle, vsi smo pa bolj ali manj zavzeto peli. Ko je pomagal še gromki glas župnika Tonija Brinjovca, je bilo pa slovesno. Lepo je bilo, duhovno bogato. Bogu hvala. Na koncu smo še sami zapeli Veš, o Marija, moje veselje. In srce je bilo res veselo, zelo smo bili obdarovani. Sonce je že zahajalo, ko smo se vračali proti Domu in prosili Žana še za kakšen takšen lep preblisk. Tudi Ciril se je takoj strinjal in bil za. Vsi smo ZA, kamor koli.

Anica Horvat

Za domačo rabo je najbolj priljubljena zaradi prijetnega vonja, ki odišavi prostor, ima pa še eno koristno lastnost- na naraven način iz prostora odžene nadležne molje, menda tudi komarje.

Sodelavka nam je od doma pripeljala večjo količino sivke, ki stanovalce vedno navduši, saj  z njo že vrsto let izvedemo delavnico spletanja, čiščenja, dekoriranja in se razvajamo z njenim posebnim vonjem. Sivka nam je kar tri dni dišavila prostor in roke, ko smo jo spletali na dvorišču pred domom in na vrtu.  To zelo prijetno opravilo je med stanovalci vzbudilo veliko zanimanja, in ker je potekalo na svežem zraku, ob igranju na harmoniko, je še dodatno koristilo našemu zdravju in počutju. Pa še obisk na štirih tačkah nas je razveselil, pocrkljat se je prišla psička z imenom Bela. Tako je bilo vzdušje in zadovoljstvo ob tem delu še lepše.

Stanovalci in zaposleni Doma sv. Lenarta in Doma sv. Agate ji iskreno čestitamo in se skupaj z njo veselimo za tako veliko odlikovanje, ki ji ga je podelila Republika Slovenija in ki ga je prejela iz rok predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja v sredo 14.7.2021.

V nadaljevanju pa sledi, kratek opis njenega neprecenljivega dela, s katerim si je zaslužila MEDALJO ZA ZASLUGE REPUBLIKE SLOVENIJE.

Stanislava (Stanka) Gregorič je odšla v Avstralijo leta 1974 in se domov vrnila leta 2002. Odšla je iz Jugoslavije, vrnila pa se je v Slovenijo. Vmes je bilo 28 let trdega dela, polnega navdušenja in ljubezni. Dela za Slovence, slovenstvo in Slovenijo. Kot kulturna delavka, pisateljica, novinarka in organizatorka je avstralske Slovence povezovala med seboj, pa tudi s tistimi v Sloveniji in po svetu.

Že kmalu po prihodu v Avstralijo leta 1979 je Stanka Gregorič postala urednica slovenske oddaje na avstralskem radiu, pisala pa je tudi za slovensko stran jugoslovanskega dnevnika Novo doba. Aktivno je spremljala dogajanja v Jugoslaviji in Sloveniji ter proti koncu osemdesetih let slišala klic zgodovine in začutila svojo odgovornost. Morda je zaradi oddaljenosti in neobremenjenosti jasneje videla dogodke tistega časa –  razumela je znamenja velikih sprememb in sprevidela namere tedanjega srbskega političnega vodstva ter s svojimi opažanji seznanjala javnost v Avstraliji in pri nas. Sama pravi, da je to čutila kot notranji  »premik«.

V podporo Demosu je v državi Viktoriji spodbudila ustanovitev Društva za podporo demokracije v Sloveniji in ga tudi vodila. Ustanovila je in v letih 1990 do 1992 urejala Slovensko pismo 1990–1992, zelo pomembna je bila njena vloga pri ustanovitvi Avstralske slovenske konference, kjer je bila prva organizacijska tajnica in je intenzivno sodelovala pri ustanavljanju slovenskih narodnih svetov Konference. Za svetovni slovenski kongres v Ljubljani je pripravila zbornik Avstralske slovenske konference, za Slovenski narodni svet Viktorije pa publikacijo Avstralija – naša bitka za Slovenijo. Leta 1993 je bila med ustanovitelji avstralsko-slovenskega informativnega časopisa Glas Slovenije s prilogo The Voice of Slovenia, ki ga je urejala deset let in ki je leta 1998 postal prvi elektronski slovenski časopis v Avstraliji v obliki portala Stičišče avstralskih Slovencev, ki še danes uspešno deluje in je dostopen tudi prek Digitalne knjižnice Slovenije. Med olimpijskimi igrami v Sydneyu leta 2000 je opravila intervjuje s številnimi slovenskimi športniki, pripravljala večere slovenskega olimpizma ter obveščala javnost po spletu in v posebnih olimpijskih prilogah Glasu Slovenije. Ni mogoče našteti vseh njenih aktivnosti: sodelovala je pri ustanavljanju slovenske televizije v Sydneyu, dala je pobudo za ustanovitev dobrodelne organizacije pri Slovenskem narodnem svetu Viktorija, sodelovala je pri zbiranju pomoči po desetdnevni vojni, različnih naravnih nesrečah in za bolnišnice v Sloveniji.

Delo Stanke Gregorič je pomembno najmanj z dveh vidikov. Povezovala je Slovence, jih seznanjala z dogajanjem, ki ga je tudi komentirala in prikazovala njegov globlji pomen, da so ga lahko bolje razumeli in se v izjemno pomembnem času za slovenstvo lahko tudi bolje odločali. Po drugi strani pa so njena dela tudi zgodovinski dokumenti, ki ohranjajo spomin na čase slovenskega osamosvajanja.

Danes gospa Stanka spet živi v svoji ljubljeni Sloveniji, kar je lepo in prav, saj je domovina ena sama, tudi če preživimo velik del svojega življenja drugje. V Avstraliji pa ostaja globok spomin nanjo - v njenih delih, prejetih priznanjih ter predvsem v ljudeh, ki so v velikem številu podprli predlog za to odlikovanje, ki ji ga Republika Slovenija podeljuje v zahvalo za njeno delo.

ISKRENE ČESTITKE!

Foto: Nebojša Tejić/STA

Ena od možnosti je tudi, da si privoščimo sladoled. Vsi ga imamo radi. Različnih okusov, kaj je komu všeč. Takega s sadjem in smetano, okrašenega s prelivi in posipom smo si privoščili v domu, na oddelkih. V torek, sredo in četrtek je bila na oddelkih tako sladka, osvežujoča sladoledna ponudba. Ob sladkanju, glasbi, petju in prijetnem klepetu v družbi nam je bilo lepo in se nismo nič pritoževali.

Sončni žarki po dolgem času so nekaj izjemnega in lepega. Toplejše in suho vreme nam vsestransko prija. Lahko se odpravimo o opravkih v mesto in na sprehod do mestnega parka. Zopet lahko posedamo na klopcah pred domom, na balkonih. Radi lovimo sončne žarke in negujemo prijateljstva. Več se lahko družimo in pogovarjamo, si izmenjujemo informacije. Neskončno se veselimo obiskov in pogrešamo nastope, prireditve in razna druženja.

Zato radi gremo lovit sončne žarke in na svež zrak negovat prijateljstva. Uredili smo tudi zeliščne in visoke grede ter zasadili balkonsko cvetje.

V sredo, 9. junija, smo po dolgem času prisluhnili pevkam ljudskih pesmi, ki so nam zapele na dvorišču pred glavnim vhodom. Športni navdušenci pa so z balkonov spremljali ter z vriski in mahanjem pozdravili udeležence »Tour of Slovenia«.

Veselimo se že vsakoletnega sprehoda skozi naše mesto in žar piknika. Stanovalci so rekli: »Ko bo konec epidemije, naj da direktor za kišto pira. Mi pa pridemo na čago!«

Ker je ravno čas najslajših, dišečih, svežih jagod, smo se odločili, da pripravimo jagodno sladico, po vzoru tradicionalne italijanske sladice Tiramisu.

Pripravili smo jo v lončkih, da je bila priročna in lična tudi po videzu, čez okus se pa seveda ni nihče pritožil, ker nam nekaj svežega, domačega, dišečega vedno prija.

Druženje smo popestrili še s petjem, prisluhnili harmoniki, in tudi zaplesali, največ naše znane sedeče koreografije, ki jih plešemo na glasbeno gibalni skupini.