Novice

Vesela in hvaležna sem, da se je toliko stanovalcev odzvalo na prošnjo, da bi se priporočili Mariji, nosili čudodelno svetinjo in enkrat na teden molili večno devetdnevnico, ki so jo dobili na kartonu. Ne vem, koliko jih v resnici moli, ker je težko spremljati posameznike, a želim, da bi jih čim več, ker vsi potrebujemo Božjo pomoč, posebej še bolni in ostareli. In po čudodelni svetinji in priprošnji k Božji Materi  se v resnici marsikatera želja uresniči. Poleg molitve vsak zase v sobah se nekateri zbiramo za pol ure vsak torek ob pol sedmih zvečer v kapeli, molimo, pojemo in se kaj pomenimo. Želeli bi, da bi nas bilo več, saj ima skupna molitev še večjo moč.

Mašo je ob nadškofu Krambergerju  in diakonu Žmavcu vodil narodni ravnatelj Združenja g. Rok V. Žlender CM, ki je vse prisrčno nagovoril in povabil še druge, da se priporočijo Mariji v varstvo in pomoč, enkrat tedensko molijo večno devetdnevnico in se ji vsak dan izročijo s kratko molitvijo: "O, Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo." Mašo je spremljal domski zborček. Na začetku smo se vsi po adventni pesmi Prišel je čas adventa priporočili nebeški Materi, na koncu pa se je pobudnica tega molitvenega srečanja vsem zahvalila in spodbudila k vztrajni molitvi za svoje dobro in za nas vse. Čeprav je bila nedelja, in še to popoldan, je bilo lepo, da se je je udeležilo kar nekaj ljudi z oddelkov. Bogu hvala.  Po slovesnosti pa je bilo ob pecivu in sokovih lepo srečanje  v dnevnem domskem prostoru, kjer je s. Rozalija Laznik, namestnica ravnatelja, še ponudila knjige, zloženke, sveče, kartone z molitvijo in svetinjice. Hvala tudi domskemu osebju za zelo lepo pogostitev. Korajžno naprej!

Tekst in foto: Anica Horvat

V spomin na rojstni dan pesnika Franceta Prešerna Ministrstvo za kulturo RS že 25 let zapored vabi in spodbuja k obisku kulturnih ustanov in dogodkov, ki so na ta dan brezplačno dostopni širšemu krogu občinstva. Vrata na stežaj odpirajo muzeji in razstavišča, obiskovalcem pa so na voljo gledališke in plesne predstave, koncerti ter drugi dogodki, namenjeni vsem generacijam.

Kulturni dogodek – koncert – smo pripravili tudi v Domu sv. Lenarta. Nastopile so pevke Marice iz DU Maribor Center. Najprej so v čast največjemu slovenskemu pesniku zapele nekaj uglasbene Prešernove poezije, nato pa še uglasbeno poezijo drugih pesnikov. Program so nadaljevale z ljudskimi pesmimi, ki predstavljajo največji del njihovega repertoarja. Doživet nastop so sklenile z narodnozabavnimi vižami ob spremljavi harmonike, na katero je zaigrala ena izmed pevk.

Srčen kulturni dogodek je bil lep uvod v decembrska praznovanja, ki se jih vsi že zelo veselimo.

Praznik Martinovo smo v Domu sv. Lenarta obeležili z nastopom glasbeno-instrumentalne skupine Rožmarin. Že ob prvih taktih je skupina s svojo značilno energijo, prepletom ljudskih napevov in sodobnejših pesmi pritegnila pozornost stanovalcev in obiskovalcev. Posebno zanimanje so vzbudila njihova doma izdelana starinska glasbila in seveda nepogrešljiva harmonika.

Dogodek je bil obogaten z tradicionalnim krstom vina, ki ga je v humoristični in slikoviti izvedbi opravil “sv. Martin”. Glasbi in petju so se tako pridružili še smeh, dobra volja in pristna družabnost.

Dogodek je na lep način združil glasbo, tradicijo in humor ter stanovalcem omogočil, da so vsaj za nekaj časa pozabili na skrbi in se prepustili zdravilnemu vplivu glasbe, druženja in smeha.

Ob občinskem prazniku Občine Lenart je bilo  letos še posebej slovesno, saj so svečano odprli nov prizidek k Osnovni šoli Lenart in kot vsako leto podelili občinska priznanja. Slovesno so obeležili tudi lenarško nedeljo, ki je hkrati bila tudi zahvalna nedelja. Zaigrala je godba, zaplesale mažoretke, na stojnicah je bilo na voljo vino in dobrote lokalnih kmetij. Vmes je bilo še martinovanje na trgu.

V družbi muzikantov in pevcev iz Dvorjan, ki jih vodi gospod Božo Čobec, smo na več načinov praznovali tudi letos. Dvorjanski muzikanti so nam pripravili praznični koncert, kateremu je sledila pogostitev v dnevnem centru. Lenarško in zahvalno nedeljo smo praznovali v naši domski kapeli, ki so jo stanovalke ob tej priložnosti posebej lepo okrasile. Skupina stanovalcev pa se je v ponedeljek odpravila v župnijsko cerkev, kjer smo bili deležni prisrčne dobrodošlice domačega župnika, gospoda Marjana Pučka, ki nam je podrobneje predstavil obnovo ter blagoslovitev in posvetitev darovanjskega oltarja.

S pomočjo dobrosrčnih ljudi in ljubiteljskih kulturnih ustvarjalcev, dobrih sosedov in župnije, smo lahko praznovali in se Lenartovega v Domu sv. Lenarta lahko veselili tudi letos. Prav vsem smo iz srca hvaležni.

Bil je lep sončen  torek,  7 oktober 2025.  Vse je dišalo po jesenskih radostih, mi pa smo se  odpravili v Sv. Trojico na delavnice, ki so potekale    v okviru   programov UNESKA.   Aktivnosti  so se dogajale v tednu otrok  z  osrednjo temo »prijaznost«   in z namenom  medgeneracijskega  druženja. Naši vedno prijazni Polona in Liljana sta poskrbeli za  vso logistiko in udeležbo  predstavnikov iz  našega Doma.      

Metko, Betko in mene je  peljal   sostanovalec  Bruno in tako smo se  štirje   izmed  ostalih predstavnikov   sive eminence  peljali novim izzivom naproti. Iz našega Doma nas je  bilo kar nekaj , pa tudi  iz Agate in Doma Danice Vogrinec so  se  nam pridružili.

V Osnovni šoli  Svete Trojice so nas pričakali prijazni organizatorji tega dogodka in kar je najpomembneje  naša bodočnost, torej naši  mladi šolarji iz te šole.  Bilo je živahno in  zelo čustveno, saj smo podoživljali svojo otroštvo.

Po uvodnih pozdravih in dobrodošlicah pomembnih predstavnikov  šolske skupnosti  so nas  razporedili v 10 delavnic, kjer smo sodelovali  z učenci od 1.  do 9. razreda.

Vsakega  izmed nas  so vključili v eno izmed  desetih interesnih delavnic in nam določili dva učenca kot mentorja, ki sta  nas   ves čas  vodila skozi program.

Mene  in predstavnico iz Doma Danice Vogrinec  so vključili v likovno delavnico, kjer sva  bili dodeljeni vsaka v drugo skupino.  Moji  mladi mentorici  sta bili dve Evi, zato sem zaradi lažjega komuniciranja  predlagala , da naj bo ena Evica in druga  Eva. Soglasno sta se strinjali, da je manjša po postavi  Evica, večja pa Eva.

Preden smo začeli likovno ustvarjati, smo se spoznavali, poudarili, kako pomembno in lepo je reči PROSIM in HVALA. Obe skupini smo se tekmovalno pomerili v ugibanju pomena risbic, ki so jih posamezni učenci risali na tablo. Ni treba ugibati, kakšen je bil rezultat. Neodločen seveda.

Potem pa je prišlo na vrsto  likovno ustvarjanje. Tiskali smo na karton. Pri tem smo uporabili čipke, barve in  valjčke . Na  natiskano  osnovo smo  narisali  motiv s pomočjo šablon.   Potem pa smo  s čopičem pobarvali ozadje, tako da se je  motiv v vzorcu čipke pokazal v vsem svojem  razkošju in čaru.

Pri delu  smo drug drugemu  pomagali  z idejami in postopkom izvedbe. Eva mi je pomagala izrezati šablone, učenec Ervin, ki je sedel poleg mene , z iskanjem motiva na računalniku in  Evica  pri tiskanju. Moji nasveti, kako razporediti motive  po risalni ploskvi , kaj je pomembno pri   tem , kako barve poudarijo bistvo  izražanja razpoloženja in čustev, pa so bili dobrodošli mladim ustvarjalcem. Bili smo družni in ustvarjalni. Rezultati našega dela  bodo vidni na razstavi, ki bo v maju mesecu  2026 na  ogled tudi v  našem domu.

Po končani delavnici smo se družili z udeleženci drugih delavnic in ugotovili, da smo se vsi imeli zelo lepo in  si  ogledali   poučno igrico Društva za boljši svet ,katere moto je bil, da lahko vsak izmed nas prispeva nekaj malega k ustvarjanju boljšega sveta.

Dragica Pogorevc - Kočička

Medgeneracijsko sodelovanje vsem udeležencem prinaša novo kakovost življenja. Starejšim zagotavlja občutek sprejetosti in varnosti, zmanjšuje osamljenost ter krepi duševno in telesno zdravje. Mladi pa ob tem bogatijo svoja znanja in izkušnje.

Udeleženci so bili razporejeni v deset delavnic. V vsaki delavnici so sodelovali učenci od 1. do 9. razreda, učitelji različnih triad ter gostje iz domov za starejše občane. Tematika v teh delavnicah pa: glasba, ples, literarna, likovna umetnost, angleščina, stare igre nekoč in danes, šport, ročnodelska in kuharska delavnica.

V vseh 10 učilnicah je bil vsaj en predstavnik naših dveh domov, seveda tisti, ki ga je vsebina pritegnila. Vsi so bili navdušeni, kako so jih otroci lepo sprejeli in jih spraševali vse mogoče. Med njimi so se skozi poučne vsebine stkala nova prijateljstva in vezi, tako da smo drug  drugemu podarili nepozaben dan.

Jesen je čas, ko narava obleče najlepše barve in nas nagradi s svojimi bogatimi darovi. Med njimi ima prav posebno mesto kostanj – simbol topline, domačnosti in druženja. Letos ga je bilo v izobilju, zato smo tradicijo kostanjevega piknika v Domu sv. Lenarta in Domu sv. Agate z veseljem ponovno izvedli.

Na prvi dan v mesecu oktobru je po sveže pečenih kostanjih najprej zadišalo na dvorišču in v jedilnici našega doma, tukaj v Domu sv. Lenarta. Naslednji dan pa smo prijetno jesensko vzdušje razširili še na naš varovani oddelek in v Dom sv. Agate, kjer so stanovalci prav tako uživali v slastnih kostanjih in druženju.

Ob sladkem moštu in drugih dobrotah smo se prepustili sproščenemu vzdušju, ob zvokih harmonike pa je dogodek dobil še poseben čar. Veselje, nasmehi in pogovori so napolnili vsak kotiček obeh domov ter v srca naših stanovalcev in zaposlenih zapisali še en dragocen trenutek, ki smo ga preživeli skupaj - malce drugače, kot po navadi.

Kostanjev piknik ni bil le priložnost za okušanje jesenskih dobrot, ampak tudi za krepitev medsebojnih vezi, obujanje spominov in ustvarjanje novih. Takšni dnevi nas spomnijo, kako pomembno je preprosto druženje – toplina, ki jo ustvarimo drug drugemu, pa je največji dar jeseni.

Naš dom je močno vpet v dogajanje lokalnega okolja. Ob prazniku so bili z nami tudi predstavniki družbenega življenja. Župan občine Lenart mag. Janez Kramberger je poudaril, da so lahko v občini ponosni na ustanove, ki skrbijo za pomoči potrebne: »To sta dva domova za starejše, šola s prilagojenim učnim programom, Zavod Hrastovec in VDC Polž. Vsi ti skrbijo za tiste, ki si sami ne morejo pomagati, in jim pomaga družba ter zaposleni v njej. Na to smo res lahko ponosni.« Tudi poslanec g. Franc Breznik je izpostavil pomen sodelovanja ter se zahvalil kmetijskemu podjetju Žipo družine Krajnc, ki je prispevalo pomemben delež k nastanku enega najlepših in najsodobnejših domov za starejše v Sloveniji: »Ključ uspeha je povezanost – potrebujemo drug drugega. Le skupaj lahko iz sebe iztisnemo svoje najboljše talente. V Lenartu nam je to uspelo. Naša zgodba je zgodba velikega uspeha – materialnega in duhovnega.«

Sekretar Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, g. Denis Sahernik, je poudaril pomen povezovanja ter izpostavil tudi delo našega direktorja: »Pri Skupnosti socialnih zavodov ima pomembno vlogo vaš direktor g. Zlatko Gričnik, ki kot predsednik komisije za izvajalce s koncesijo s svojimi idejami in pobudami pomembno prispeva k rešitvam, ki jih skušamo uresničiti.« Tudi lastnik zgradbe g. Mitja Krajnc je izrazil ponos: »Danes lahko z veseljem rečemo, da smo uspeli ustvariti prostor, ki nudi varno in dostojno bivanje starejšim ter pomembno prispeva k razvoju našega kraja.«

Ob koncu slavnostnega dela je spregovoril še direktor doma, ki se je iskreno zahvalil vsem, še posebej sodelavcem: »Dom je zgodba vseh nas. Stanovalci ste duša tega doma, svojci most zaupanja, zaposleni pa srce, ki skupaj z vašimi družinami vsak dan dokazujete, da to delo ni le služba, temveč poslanstvo.«

Program so s petjem obogatili pevci župnijskega zbora iz Pernice, pridružili so se še godbeniki Neuvirtovi Štajerci ter mažoretke in twirling skupina občine Pesnica. Po kulturnem delu je sledilo veselo druženje na velikem vrtu doma. Ob dobri hrani, pijači in prijetnem klepetu smo skupaj ostali do poznega večera. Tudi otroci zaposlenih in vnuki naših stanovalcev so prišli na svoj račun – Tina in Matjaž iz skupine Arbadakadabra so jim pričarali čarobne, zabavne in plesne trenutke.

Iskrena hvala vsem sodelavkam in sodelavcem za pomoč pri organizaciji dogodka ter vsem, ki so zgodbo Doma sv. Agata pomagali nekoč ustvariti, jo zapisati in postaviti v življenje.

Ta trenutek ni bil le zgodovinski, temveč predvsem duhovno bogat in navdihujoč, saj nas spominja na moč vere, priprošnjo svetnikov in njihovo živo navzočnost med nami.

Slovesnosti so se udeležila nadškofa z zbranimi duhovniki, člani delegacije iz Francije, gostje iz Nemčije, številni stanovalci ter zaposleni doma. V okviru svete maše, darovane ob tem posebnem dogodku, smo z globoko hvaležnostjo sprejeli relikvijo in jo postavili kot znamenje povezanosti, ljubezni in Božje bližine.

Čeprav naš dom ni cerkev, je prostor, kjer prebivajo sočutje, spoštovanje in medsebojna pomoč – in zato tudi svojevrstno svetišče. Prisotnost relikvije sv. Lenarta nas spominja, da nismo nikoli sami: svetniki so naši spremljevalci, priprošnjiki in opora v trenutkih preizkušenj ter navdiha.

Naj bo obisk relikvije za vse – stanovalce, zaposlene in širšo skupnost – trajen vir tolažbe, zaupanja in duhovne moči. Naj nas zavetništvo sv. Lenarta še naprej spremlja na naši poti in nas vodi k življenju v ljubezni, dobrih delih in medsebojni povezanosti.

Dan je bil prežet z nasmehi, toplino in gibanjem – temelji, ki gradijo kakovostno starost. Stanovalci so se pomerili v različnih zabavnih in sproščenih igrah, kjer ni šlo le za rezultat, temveč predvsem za veselje, ki ga prinaša srečanje z vrstniki. Tekmovalni duh je bil prisoten, a še bolj so nas povezovali objemi, pogovori in iskreni pogledi.

Dogodek smo zaključili z druženjem ob zvokih harmonike in prijetnim kosilom. Glasba, petje in skupni trenutki so znova potrdili, kako dragoceni so osebni stiki in občutek pripadnosti – še posebej za tiste, ki na jesen življenja živijo v domovih.

Takšna srečanja niso le dan zabave. So pomembno sporočilo, da starost ni čas osamljenosti, temveč čas za nova prijateljstva, izmenjavo toplih besed in skupne izkušnje. Zato v naši službi fizioterapije in delovne terapije z vsem srcem podpiramo gibanje, povezovanje in ohranjanje notranje moči – saj vemo, da so to temelji srečnega življenja v vseh obdobjih.

Naš Dom sv. Lenarta, ki stoji v mestu – središču istoimenske občine in župnije – nosi ime po zavetniku sv. Lenartu. Tako kot že stoletja prej župnija in kasneje občina, je tudi naš dom zaznamovan z njegovo priprošnjo. Na Slovenskem je sv. Lenartu posvečenih kar 61 cerkva (16 župnijskih, 45 podružničnih) ter ena kapela. Po njem je svoje ime dobilo naše mesto in naš dom.

V začetku septembra bodo iz kraja Saint Léonard de Noblat v Franciji relikvije sv. Lenarta za nekaj dni romale v Bad Sankt Leonhard im Lavanttal v Avstriji. Na poti se bodo med 7. in 8. septembrom predstavniki cerkvenih in lokalnih oblasti iz Noblaca ustavili tudi v našem mestu, župniji in domu.

V četrtek, 21. avgusta, nas je obiskal župnik gospod Marjan Pučko, ki nam je predstavil ta pomemben dogodek ter sodelovanje mest, občin in župnij, katerih zavetnik je sv. Lenart.

Sv. Lenart je zavetnik jetnikov, upodabljajo ga z razbito verigo v roki, saj je mnogim zapornikom izprosil prostost. Rodil se je v plemiški frankovski družini in bil vzgajan na dvoru kralja Klodvika. Ko je nadškof sv. Remigij leta 496 krstil kralja, je v veri poučil tudi Lenarta. Ta je z veliko gorečnostjo sprejel krščanstvo in kmalu postal duhovnik. Čeprav mu je kralj ponujal škofovski sedež, ga je Lenart odklonil.

Iz Reimsa je odšel v samostan Micy pri Orleansu, a ga je zapustil, saj je želel živeti kot puščavnik. Glas o njegovi svetosti je privabljal ljudi, ki so pri njem iskali pomoč. Kmetom je svetoval pri vsakodnevnih opravilih, mnogi pa so se naselili ob njegovi celici, kar je preraslo v samostansko naselje Noblac. Lenart je postal njegov opat. Posebno ljubezen je posvečal zapornikom – pri kralju je posredoval zanje, dosegel njihovo osvoboditev ter jim pomagal začeti novo, pošteno življenje. Umrl je leta 559 kot opat v Noblacu.

V četrtek, 14. avgusta, se je dvorišče Doma Sv. Agate spremenilo v pravo poletno prizorišče druženja. Zrak je dišal po sveže pečeni koruzi in hrenovkah, mize pa so bile obložene s sladkim pecivom, ki je kar vabilo k pokušini.

Stanovalci so ob zvokih glasbe, prijetnem klepetu in sproščenem vzdušju pozabili na čas. Ob ugrizu v zlata koruzna zrna so se mnogim na obraz prikradli nasmehi, v srcu pa so se prebudili spomini na mladost – na poletne dni, polne preprostih, a dragocenih trenutkov.

Dogodek ni bil le priložnost za dobro jed in zabavo, temveč tudi za krepitev vezi med stanovalci in zaposlenimi. Toplina, veselje in povezanost, ki so jo prinesli ti skupni trenutki, so znova dokazali, kako pomembno je biti skupaj.