Novice

Naš Dom sv. Lenarta, ki stoji v mestu – središču istoimenske občine in župnije – nosi ime po zavetniku sv. Lenartu. Tako kot že stoletja prej župnija in kasneje občina, je tudi naš dom zaznamovan z njegovo priprošnjo. Na Slovenskem je sv. Lenartu posvečenih kar 61 cerkva (16 župnijskih, 45 podružničnih) ter ena kapela. Po njem je svoje ime dobilo naše mesto in naš dom.

V začetku septembra bodo iz kraja Saint Léonard de Noblat v Franciji relikvije sv. Lenarta za nekaj dni romale v Bad Sankt Leonhard im Lavanttal v Avstriji. Na poti se bodo med 7. in 8. septembrom predstavniki cerkvenih in lokalnih oblasti iz Noblaca ustavili tudi v našem mestu, župniji in domu.

V četrtek, 21. avgusta, nas je obiskal župnik gospod Marjan Pučko, ki nam je predstavil ta pomemben dogodek ter sodelovanje mest, občin in župnij, katerih zavetnik je sv. Lenart.

Sv. Lenart je zavetnik jetnikov, upodabljajo ga z razbito verigo v roki, saj je mnogim zapornikom izprosil prostost. Rodil se je v plemiški frankovski družini in bil vzgajan na dvoru kralja Klodvika. Ko je nadškof sv. Remigij leta 496 krstil kralja, je v veri poučil tudi Lenarta. Ta je z veliko gorečnostjo sprejel krščanstvo in kmalu postal duhovnik. Čeprav mu je kralj ponujal škofovski sedež, ga je Lenart odklonil.

Iz Reimsa je odšel v samostan Micy pri Orleansu, a ga je zapustil, saj je želel živeti kot puščavnik. Glas o njegovi svetosti je privabljal ljudi, ki so pri njem iskali pomoč. Kmetom je svetoval pri vsakodnevnih opravilih, mnogi pa so se naselili ob njegovi celici, kar je preraslo v samostansko naselje Noblac. Lenart je postal njegov opat. Posebno ljubezen je posvečal zapornikom – pri kralju je posredoval zanje, dosegel njihovo osvoboditev ter jim pomagal začeti novo, pošteno življenje. Umrl je leta 559 kot opat v Noblacu.

V četrtek, 14. avgusta, se je dvorišče Doma Sv. Agate spremenilo v pravo poletno prizorišče druženja. Zrak je dišal po sveže pečeni koruzi in hrenovkah, mize pa so bile obložene s sladkim pecivom, ki je kar vabilo k pokušini.

Stanovalci so ob zvokih glasbe, prijetnem klepetu in sproščenem vzdušju pozabili na čas. Ob ugrizu v zlata koruzna zrna so se mnogim na obraz prikradli nasmehi, v srcu pa so se prebudili spomini na mladost – na poletne dni, polne preprostih, a dragocenih trenutkov.

Dogodek ni bil le priložnost za dobro jed in zabavo, temveč tudi za krepitev vezi med stanovalci in zaposlenimi. Toplina, veselje in povezanost, ki so jo prinesli ti skupni trenutki, so znova dokazali, kako pomembno je biti skupaj.

Njuna skupna pot se je začela pred mnogimi desetletji, ko sta se spoznala v internatu – Ivana je tam začela službo, Lovro pa je bil dijak 3. letnika. Po Lovrovi vrnitvi s služenja vojaškega roka, kjer je kar štirikrat doživel prekomando, sta se poročila in si začela ustvarjati skupno življenje. Ivana, doma iz Dragomerja, in Lovro, rojen Mariborčan, sta se kasneje ustalila v Mariboru, našla delo v gradbeni dejavnosti in ustvarila družino. Imata dva sinova, štiri vnuke in eno vnukinjo. Kar 31 let sta preživela v objemu narave na Zavrhu, kjer sta skrbno obdelovala vrt in vinograd. Zadnjih osem let pa svoj dom delita z nami v Domu sv. Lenarta.

Ob tej izjemni obletnici jima je čestital direktor doma, gospod Zlatko Gričnik, in jima zaželel predvsem zdravja, miru ter še veliko skupnih trenutkov topline in povezanosti. Izpostavil je, da zakonska zveza, ki traja 65 let, je kot mogočen hrast – odporna proti vsem nevihtam, z globokimi koreninami in razprostrto krošnjo, pod katero je zraslo mnogo toplih spominov in ljubezni.

"Ljubezen, ki sta jo gojila vsa ta desetletja, je postala zgled potrpežljivosti, spoštovanja in srčne predanosti. Vsak skupni trenutek, vsaka preizkušnja in vsaka zmaga sta pustila pečat v zgodbi, ki jo danes občudujemo.

Draga Ivana, dragi Lovro – hvala vama, da s svojo ljubeznijo pričujeta, kako močna je lahko vez dveh src, ki skupaj bijeta skozi življenje. Vajina zgodba nas uči, da prava ljubezen z leti ne zbledi, temveč postaja tišja, globlja in še lepša.

Iskrene čestitke ob železni obletnici – in naj bo vsak prihodnji dan poln miru, nasmehov in medsebojne topline." 

Pesem je balzam za dušo in telo, vendar ne ustvarja samo dobre volje, temveč dobro prezrači tudi pljuča, krepi trebušne in medrebrne mišice ter prepono. Naša kri dobi več kisika, zato celoten organizem bolje deluje. Če nas pogledate na sliki, smo dokaz za vse to. Želeli bi še drugim toliko zdravja in dobre volje, zato jih vabimo v svoje vrste. S pesmijo bogatimo drug drugega. Z glasnim aplavzom po odpetih pesmih  Pleničke je prala, Roža na vrtu in Cvet v dežju smo v narečju zapeli prekmursko Nede mi več rasla, međimursko Jednu sem ružu mel in najbolj znano ponarodelo Sijaj mi, sončece. Sledil je duhovni del s čudovito Marijino pesmijo Dajte mi zlatih strun, kjer je solo pela najmlajša članica zbora Nastja, skupaj z  Betko V. sta zapeli še Mariji v pozdrav, sama pa ob glasbeni spremljavi še Hvali svojega Boga.

Z glasbo zmoremo lajšati tudi bolečine, posebej s kakšno veselo. Prisotni so lahko prisluhnili dvema hrvaškima ljudskima, poskočnima pesmima, in sicer Vratija se Šime in Oj violo. Prav zato smo na koncu še skupaj zapeli kar nekaj pesmi po želji poslušalcev, saj so bili spodbujeni s pregovorom Kdor poje rad, ostaja dolgo mlad. Kdo pa si tega ne želi!? Koncert smo končali s pesmijo Hvala. Hvala, ker smo še živi, se veselimo, pojemo, za vse darove, ki smo jih v življenju prejeli, za prijatelje, za sleherno srečo, tudi za žalost in da je Bog vedno z nami in nas bodri, ljubi ter pomaga nositi naš križ.

V uvodu nas je pozdravila soc. delavka ga. Alenka in tudi ona zaključila z zahvalo. Pesmi je povezovala predsednica zbora Anica, Žanu se je zahvalila bivša pevka ga. Jožica Mauko (upamo, da še pride), Nastji je izročila darilce za solo vložek in njen (23.) rojstni dan ga. Liljana, za vse opravljeno delo skozi vse leto v funkciji predsednice pa v imenu vseh pevk ga. Betka V. zelo okusno zakusko pa je organizirala ga. Lidija. Torej je bil v marsičem to skupen projekt, ki je uspel.

Vsak nov dan je priložnost za nova doživetja in radosti. Tudi če kdo nima glasu za petje, zabrunda si še vedno lahko, sebi v veselje in zadovoljstvo. "Tam bodi, kjer pojo, hudobni pesmi nimajo."

V soboto, 28. junija, smo ob 8. uri krenili izpred Doma še z nekaj drugimi stanovalci, ki imajo veselje do petja, niso pa v zboru. Gospa Lidija (hvala ji, res je dobro organizirana) je poskrbela za vse, kar bi v tej vročini in za daljšo pot potrebovali. Zelo lepo smo bili sprejeti. Zapeli so nam dobrodošlico, nas pozdravili in z zanimanjem prisluhnili našemu sporedu. Zapeli smo 10 pesmi, za zbor prirejene slovenske in hrvaške ljudske in tudi 4 duhovne. Pozdrav in povezovalni tekst je imela predsednica zbora. Skupaj z njimi smo še zapeli dve znani pesmi Olivera Dragojevića in oni so se nam še zahvalili s pesmijo Za svaku dobru rijeć. Sledilo je lepo druženje, ogled doma in okolice – zelo lepo, in povabilo, da nam vrnejo obisk.

Sledila je vožnja v Lepoglavo, ogled veličastne cerkve Brezmadežnega spočetja Device Marije iz 16. stoletja (+ še 4 oltarji in 3 stranske kapele), z najstarejšimi še aktivnimi orglami iz leta 1649, samostanom pavlincev, pozneje so bili notri zapori za politične disidente, zdaj propada. Ogledali smo si muzej hrvaških čipk, ki se po motivih razlikujejo od slovenskih, in se okrepili v bližnji restavraciji. Iz naše kuhinje in iz Nastjine peči je bilo na mizi še preveč dobrega peciva.

Dan smo nadaljevali v Donji Voći, kamor zelo radi zahajajo tudi Slovenci (Starše, Ptujska Gora). Z razlago nas je v cerkvi sprejel prijazen župnik. Ker je bila notranjost 260 let stare cerkve  sv. Martina pripravljena za obnovo, smo večernice s petimi litanijami imeli nedaleč stran v kapeli sv. Tomaža. Tam smo se še zadnjič okrepčali s sadjem in s sladkimi priboljški. Tudi vode je ta dan steklo kar nekaj. Hvala Domu za vso oskrbo tega dne.

Ob vračanju se je v avtobuseku (25 sedežev) pelo, pelo, pelo. Žan in Nastja sta pripravila  posebno pesmarico za nas Zapojmo skupaj z znanimi ljudskimi in ponarodelimi pesmimi. Zelo primerno za večkratno uporabo. Prijetno utrujeni in z doživetjem za spomin smo se v dom vrnili ob 19. uri.

Anica Horvat

V nedeljo, 29. junija 2025, na praznik apostolov Petra in Pavla, je dvojni jubilej praznoval naš sostanovalec, spoštovani gospod upokojeni nadškof msgr. dr. Franc Kramberger, in sicer 65 let duhovniške službe - diamantni mašnik - in 45 let škofovstva. Pri dopoldanski maši v Domu smo mu stanovalci čestitali k tema jubilejema z vizitko in šopkom.

* * *

Pozdravljeni, g. diamantni mašnik!                            

Pred 65 leti je na praznik apostolov Petra in Pavla  seme Božjega klica padlo na rodovitna tla, ko ste Gospodu rekli DA. Vaše novomašno geslo: "Gospod, mene naj vidijo, Tebe naj  ljubijo,"je vodilo skozi vse Vaše življenje.  Vemo, spoznavamo, okušamo to Vašo blagost in Vašo vero v usmiljenega in ljubečega Očeta. Vaša moč je v odnosu do Kristusa, Velikega duhovnika, Vodnika in Vzornika. Živite z nami, sredi svoje črede, zgled molitve ste nam, zaupanja in trdne vere. Hvala Vam za to.

Danes pa se Bogu zahvaljujete tudi za 45 let škofovske službe, malo več kot pol življenja! Tistega decembra 1980. leta kot najmlajši škof v Evropi s škofovskim geslom: "Zgodi se tvoja volja!" Ko ste sprejeli to pastirsko službo in pred 19 leti postali še metropolit, se je ogromno dela in skrbi zgrbilo na Vas. Vedeli ste, komu pripadate, zato je vse Vaše prizadevanje vodil Sveti Duh. In ob najtežjih dogodkih rekli: Da, Gospod, tvoj sem," in spet ponovili:  Zgodi se tvoja volja.

Sedanji mariborski nadškof gospod Alojz Cvikl je dejal za Vas, da ste kljub vsemu, kar ste v življenju dosegli, zelo skromen človek, vedno dostopen za pogovor. Pa ni treba, da on reče, to vemo še posebej mi, ki z Vami živimo tukaj. Res ste nam zgled ponižnosti, zvestobe, vere, molitve, dobrodušnosti in usmiljenja. Bogu smo neizmerno hvaležni, da Vas ohranja med nami. Čestitke ob Vašem dvojnem jubileju in Gospod naj Vas obilno blagoslavlja.                                                                                          

Z najboljšimi željami                                                                                                                             Vaši sostanovalci/Anica

* * *

Popoldan ob štirih pa je bila glavna slovesnost v farni cerkvi sv. Lenarta, ko je ob prisotnosti 27 duhovnikov in še škofa gospoda Marjana Turnška sv- mašo daroval metrolopolit gospod Alojzij Cvikl. Kljub vročemu popoldnevu se je slovesnosti udeležilo ogromno ljudi, župan, ravnatelj in predstavniki občinskega sveta. Pevski zbor se je izredno dobro pripravil na to svečanost. Pred zahvalno pesmijo so si sledili pozdravi župnije, župana in rodne sestre slavljenca. Vsi prisotni smo bili povabljeni  na druženje in za bogato obloženo mizo s hrano v občinski prostor čez cesto.

Spoštovanemu upokojenemu nadškofu dr. Francu Krambergerju želimo obilnega Božjega blagoslova, naj ga Gospod varuje vsega hudega, naj varuje njegovo življenje.

Anica Horvat

Likovne izkušnje in znanje jim vedno znova z veseljem prenaša njihova mentorica likovna pedagoginja ga. Nada Zidarič, ki je ponosna na ustvarjale članice in člane. Zaupala nam je, da so razstavljene slike nastale v iskreni ustvarjalnosti z veliko znanja in ljubezni. Likovniki združeni v ustvarjali skupini  PRO ARTE svoje občutke prenašajo na slikarska platna pod zelenim Pohorjem, v MČ Radvanje. Tu se likovno izražajo in ob tem nekoliko pozabijo na svoje vsakodnevne skrbi. Svoja dela so na ogled postavili Rodna Komovec, Marta Perše, Marjan Novak in Franc Kekec.

Skozi kulturni program smo se  prepustili poeziji pesnika prekmurskih ravnic, Ferija Lainščka in ljudski glasbi dveh držav. Za glasbeno obogatitev so v goste prišle pevke makedonsko-slovenske skupine »Lenka« iz Maribora, ki je nastala iz pevske skupine Biljana, ki je delovala v okviru makedonskega kulturnega društva več kot 20 let. Pevke povezuje prijateljski zanos, ljubezen do petja ter srčna, iskrena in topla vez dveh kultur, ki spoštljivo bivata na skupnem prostoru. V skupini, pod vodstvom Lepe Burneski, združujejo moči tri generacije, ki prinašajo edinstveno mešanico izkušenj, svežine in energije. 

Prijeten kulturni dogodek, ki se ga je udeležilo lepo število stanovalcev in gostov, smo zaključili ob druženju in pogostitvi.

ČESTITKE VSEM DANAŠNJIM UDELEŽENCEM ⚘️⚘️⚘️😊😊😊

Občina Pesnica je zgradbo stare šole v Jarenini obnovila za potrebe kulturne, prireditvene, muzejske, razstavne in turistične dejavnosti kraja Jarenina ter celotne občine Pesnica. V zgradbi je osrednji prostor namenjen muzeju »Alfi Nipič«. Postavitev stalne razstave z naslovom Ostal bom muzikant obsega predstavitev življenja pevca narodnozabavne in zabavne glasbe ter častnega občana Občine Pesnica, Alfija Nipiča. Razstavljeni so raznoliki eksponati iz osebne zbirke muzikanta – slikovno gradivo, plakati, avdio- in videogradivo, tekstovno gradivo ter drugi predmeti, kot so zlate plošče, odlikovanja, priznanja, plakete, nagrade, oblačila in narodna noša.

Romarsko praznično sveto mašo na praznik Gospodovega vnebohoda je daroval domači župnik g. Marko Veršič, ki nam je predstavil kratko zgodovino cerkve. Cerkev je umetnostno-zgodovinski biser Jarenine, v katerem se značilno prepletajo dosežki gotike, baroka in delno tudi renesanse. Prvič je bila cerkev v Jarenini omenjena v potrdilni listini, ki jo je izstavil salzburški nadškof Konrad 10. oktobra 1139. V njej izroča posest ali pristavo v Jarenini s cerkvijo benediktinskemu samostanu v Admontu. Cerkvena ladja je bila v današnji podobi zgrajena v prvi polovici 16. stoletja, potem ko so leta 1532 tedanjo cerkev požgali Turki. Kronika omenja ustno izročilo, da sta v tem kraju že maševala sveta brata Ciril in Metod med svojo potjo v Rim. Župnijski praznik in romarski shod je 15. avgusta.

Ob koncu svete maše smo zapeli še litanije Matere Božje, v zbranosti poromali okoli Marijinega oltarja in v dar prejeli svečko.

Sledilo je še kosilo v Gostišču Pri cesarski lipi, ki je poimenovano po lipi, edini preostali od nekoč 50 posajenih v čast cesarju ob njegovem 50. rojstnem dnevu.

Vožnja po valoviti, pomladno prebujeni slovensko-goriški pokrajini v lepem sončnem vremenu je bila dovoljšen razlog za dobro počutje, dobra družba in okusna pogostitev pa sta dodali piko na i. Sklenemo lahko, da smo doživeli zanimiv izlet, ki nam bo ostal v lepem spominu.

V uvodu srečanja je predavateljica predstavila osnovne pojme o demenci. Poudarila je, da demenca ni bolezen, temveč sindrom – skupek simptomov, pri katerem je pozabljivost najpogostejši in najbolj prepoznaven znak. Spoznali smo, da obstaja več vrst demenc, ne zgolj Alzheimerjeva bolezen, kot pogosto zmotno mislimo.

Zelo jasno je opozorila, kako pomembna je ustrezna komunikacija z osebami z demenco. Pogovarjati se moramo na osnovni ravni, brez velikih pričakovanj, kako naj bi ti ljudje reagirali ali kaj naredili. Sprejeti jih moramo takšne, kot so, in jim slediti v njihovem svetu.

V zgodnji fazi se težave kažejo predvsem pri bolniku – ko ta ne zna več opraviti določenih opravil. Kasneje pa se simptomi pogosto »obrnejo navzven« – bolnik začne verjeti, da so zmedeni drugi, da mu kaj skrivajo, da drugi pozabljajo. Demenca tako ni le izguba spomina ali racionalnih sposobnosti, temveč vključuje tudi številne vedenjske in psihične spremembe: nenavadno obnašanje, sumničenje, celo psihoze. Prav ti sekundarni simptomi so pogosto prvi, ki jih okolica opazi.

Predavateljica je izpostavila šest ključnih korakov za ravnanje z osebami z demenco: govoriti, razumeti, sprejeti, poslušati, svetovati in razbremeniti. Pri tem pa ne smemo zanemariti pomena telesne aktivnosti in preusmeritve pozornosti, ki lahko pomagata umiriti nekatere simptome.

Posebej ganljivo in pomembno pa je bilo njeno opozorilo na vlogo družinskih negovalcev. Ti so pogosto »nevidni bolniki«, saj ob stalni skrbi za bližnjega zanemarjajo lastno zdravje. Čeprav je domače okolje za bolnika z demenco največkrat najprimernejše, pride čas, ko to ni več izvedljivo. Takrat je treba poiskati strokovno pomoč in namestitev v dom. Selitev – četudi je domača situacija nevzdržna – vedno predstavlja velik čustveni pretres. Tako svojci kot bolnik ob tem doživijo proces žalovanja, ki, če ga ne prepoznamo in ne predelamo, lahko vodi v depresijo. Ključno je, da vsi vpleteni sprejmejo novo realnost in si dovolijo poiskati pomoč.

Srečanje smo, kot se za Alzheimer Cafe spodobi, zaključili sproščeno – ob piškotih, soku in prijetnem klepetu.

Naš dom so ta dan napolnili veselje, smeh in dobra volja. Med obiskovalci smo z veseljem pozdravili gospo Majo Vauda s sodelavkami, čarodeja Andreja, plesni par plesne šole Samba, muzikanta Teodorja Bratušo, ekipo Sladke Hajdi, pa tudi otroke naših zaposlenih, ki so dogodku dodali posebno živahnost in toplino.

Program se je pričel z nastopom čarodeja Andreja, ki se s čaranjem ukvarja že od malih nog. S kartami, iluzijami in nasmehom je očaral tako otroke kot odrasle – in kar je najlepše, v svoje trike je vključil tudi naše stanovalce in otroke zaposlenih, kar je ustvarilo nepozabno vzdušje.

Za pravo plesno pravljico sta poskrbela Vita Ekart in Lovro Doles iz plesne šole Samba Maribor, ki sta z izjemno energijo, mehkobo gibov ter bleščečo eleganco standardnih in latinskoameriških plesov navdušila vse prisotne.

Po uradnih zahvalah in prijaznih besedah je sledil še družabni del, ki ga je glasbeno obogatil Teodor Bratuša, priljubljeni glasbenik na harmoniki, kateremu se je na trobenti pridružil kar čarodej Andrej. Medtem je občinstvo razvajala Sladka Hajdi, ki je s svojo sladoledno ponudbo in najbolj kremastim sladoledom v mestu risala nasmehe na obraze vseh – otrok, stanovalcev, gostov in zaposlenih.

V družbi Dom Lenart d.o.o. smo iskreno hvaležni gospe Maji Vauda za pobudo in podporo pri tem prijetnem in srčnem dogodku. Dogodek razumemo kot izraz njene pripadnosti domačemu okolju – mestu Lenart in Slovenskim goricam – ter kot podporo naši dejavnosti, ki v starajoči se družbi postaja vse pomembnejša, žal pa pogosto še vedno premalo cenjena.

Majski popoldan nam bo ostal v spominu kot opomnik, da je za iskrico sreče v očeh dovolj že nekaj pozornosti, skupni trenutek in občutek, da nam je mar.

V našem domu smo v sredo, 7. maja, v ta namen za stanovalce pripravili predavanje. Obiskal nas je g. Klemen Potrč – predsednik Gasilske zveze Lenart in predsednik Prostovoljnega gasilskega društva Sveta Trojica.

Gospod Klemen je spregovoril o aktualnem stanju gasilstva v Slovenskih goricah in o Gasilski zvezi Lenart. Zaupal nam je, da Gasilsko zvezo Lenart sestavlja kar 10 gasilskih društev, ki skupaj združujejo okoli 1300 gasilk in gasilcev. Prav tako nam je zaupal, da so v letu 2024 posredovali kar 198 krat, letos pa so imeli že 64 intervencij. Spregovoril je tudi o velikem požaru na Krasu in poplavah na Koroškem. Prav tako pa nam je predstavil tudi svoje poklicno delo kot dispečer v Regijskem centru za obveščanje in razložil kako poteka sprejem klica v sili ter njegova nadaljnja obdelava.

Predstavitev gasilstva in klicne številke 112 je imela izobraževalno noto, saj so stanovalci izvedeli veliko novega, vendar je mnogim stanovalcem pomenila še veliko več. Stanovalci so se ob njej spominjali časov, ko so morda sami bili aktivni gasilci, hkrati pa spoznali spremembe, ki so se v gasilstvu zgodile skozi čas. Mnogi so obudili spomine tudi na gasilske veselice in decembrski obiska gasilcev, ki so jim prinašali koledarje. Takšno obujanje spominov je krepilo njihove kognitivne sposobnosti, koncentracijo in pa tudi socialne stike. Poleg tega je marsikdo za trenutek tudi preusmeril svoje razmišljanje o vsakdanjih bolečinah na nekaj povsem drugega. Predstavitev je imela tudi močan motivacijski učinek. Številni stanovalci so v ta namen zapustili svoje sobe in se odpravili v dnevni center, se ob tem razgibali in srečali z drugimi stanovalci. Tako so svoj dopoldan preživeli koristno in aktivno.

Stanovalci so se predstavitve gospoda Klemna Potrča udeležili v velikem številu in mu z zanimanjem prisluhnili. Ob koncu predstavitve so mu postavili tudi številna vprašanja in se mu  zahvalili za skrb in predanost gasilcev pri zagotavljanju naše varnosti ter ga nagradili z velikim aplavzom.