Novice

Medgeneracijsko sodelovanje vsem udeležencem prinaša novo kakovost življenja. Starejšim zagotavlja občutek sprejetosti in varnosti, zmanjšuje osamljenost ter krepi duševno in telesno zdravje. Mladi pa ob tem bogatijo svoja znanja in izkušnje.

Udeleženci so bili razporejeni v deset delavnic. V vsaki delavnici so sodelovali učenci od 1. do 9. razreda, učitelji različnih triad ter gostje iz domov za starejše občane. Tematika v teh delavnicah pa: glasba, ples, literarna, likovna umetnost, angleščina, stare igre nekoč in danes, šport, ročnodelska in kuharska delavnica.

V vseh 10 učilnicah je bil vsaj en predstavnik naših dveh domov, seveda tisti, ki ga je vsebina pritegnila. Vsi so bili navdušeni, kako so jih otroci lepo sprejeli in jih spraševali vse mogoče. Med njimi so se skozi poučne vsebine stkala nova prijateljstva in vezi, tako da smo drug  drugemu podarili nepozaben dan.

Jesen je čas, ko narava obleče najlepše barve in nas nagradi s svojimi bogatimi darovi. Med njimi ima prav posebno mesto kostanj – simbol topline, domačnosti in druženja. Letos ga je bilo v izobilju, zato smo tradicijo kostanjevega piknika v Domu sv. Lenarta in Domu sv. Agate z veseljem ponovno izvedli.

Na prvi dan v mesecu oktobru je po sveže pečenih kostanjih najprej zadišalo na dvorišču in v jedilnici našega doma, tukaj v Domu sv. Lenarta. Naslednji dan pa smo prijetno jesensko vzdušje razširili še na naš varovani oddelek in v Dom sv. Agate, kjer so stanovalci prav tako uživali v slastnih kostanjih in druženju.

Ob sladkem moštu in drugih dobrotah smo se prepustili sproščenemu vzdušju, ob zvokih harmonike pa je dogodek dobil še poseben čar. Veselje, nasmehi in pogovori so napolnili vsak kotiček obeh domov ter v srca naših stanovalcev in zaposlenih zapisali še en dragocen trenutek, ki smo ga preživeli skupaj - malce drugače, kot po navadi.

Kostanjev piknik ni bil le priložnost za okušanje jesenskih dobrot, ampak tudi za krepitev medsebojnih vezi, obujanje spominov in ustvarjanje novih. Takšni dnevi nas spomnijo, kako pomembno je preprosto druženje – toplina, ki jo ustvarimo drug drugemu, pa je največji dar jeseni.

Naš dom je močno vpet v dogajanje lokalnega okolja. Ob prazniku so bili z nami tudi predstavniki družbenega življenja. Župan občine Lenart mag. Janez Kramberger je poudaril, da so lahko v občini ponosni na ustanove, ki skrbijo za pomoči potrebne: »To sta dva domova za starejše, šola s prilagojenim učnim programom, Zavod Hrastovec in VDC Polž. Vsi ti skrbijo za tiste, ki si sami ne morejo pomagati, in jim pomaga družba ter zaposleni v njej. Na to smo res lahko ponosni.« Tudi poslanec g. Franc Breznik je izpostavil pomen sodelovanja ter se zahvalil kmetijskemu podjetju Žipo družine Krajnc, ki je prispevalo pomemben delež k nastanku enega najlepših in najsodobnejših domov za starejše v Sloveniji: »Ključ uspeha je povezanost – potrebujemo drug drugega. Le skupaj lahko iz sebe iztisnemo svoje najboljše talente. V Lenartu nam je to uspelo. Naša zgodba je zgodba velikega uspeha – materialnega in duhovnega.«

Sekretar Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, g. Denis Sahernik, je poudaril pomen povezovanja ter izpostavil tudi delo našega direktorja: »Pri Skupnosti socialnih zavodov ima pomembno vlogo vaš direktor g. Zlatko Gričnik, ki kot predsednik komisije za izvajalce s koncesijo s svojimi idejami in pobudami pomembno prispeva k rešitvam, ki jih skušamo uresničiti.« Tudi lastnik zgradbe g. Mitja Krajnc je izrazil ponos: »Danes lahko z veseljem rečemo, da smo uspeli ustvariti prostor, ki nudi varno in dostojno bivanje starejšim ter pomembno prispeva k razvoju našega kraja.«

Ob koncu slavnostnega dela je spregovoril še direktor doma, ki se je iskreno zahvalil vsem, še posebej sodelavcem: »Dom je zgodba vseh nas. Stanovalci ste duša tega doma, svojci most zaupanja, zaposleni pa srce, ki skupaj z vašimi družinami vsak dan dokazujete, da to delo ni le služba, temveč poslanstvo.«

Program so s petjem obogatili pevci župnijskega zbora iz Pernice, pridružili so se še godbeniki Neuvirtovi Štajerci ter mažoretke in twirling skupina občine Pesnica. Po kulturnem delu je sledilo veselo druženje na velikem vrtu doma. Ob dobri hrani, pijači in prijetnem klepetu smo skupaj ostali do poznega večera. Tudi otroci zaposlenih in vnuki naših stanovalcev so prišli na svoj račun – Tina in Matjaž iz skupine Arbadakadabra so jim pričarali čarobne, zabavne in plesne trenutke.

Iskrena hvala vsem sodelavkam in sodelavcem za pomoč pri organizaciji dogodka ter vsem, ki so zgodbo Doma sv. Agata pomagali nekoč ustvariti, jo zapisati in postaviti v življenje.

Ta trenutek ni bil le zgodovinski, temveč predvsem duhovno bogat in navdihujoč, saj nas spominja na moč vere, priprošnjo svetnikov in njihovo živo navzočnost med nami.

Slovesnosti so se udeležila nadškofa z zbranimi duhovniki, člani delegacije iz Francije, gostje iz Nemčije, številni stanovalci ter zaposleni doma. V okviru svete maše, darovane ob tem posebnem dogodku, smo z globoko hvaležnostjo sprejeli relikvijo in jo postavili kot znamenje povezanosti, ljubezni in Božje bližine.

Čeprav naš dom ni cerkev, je prostor, kjer prebivajo sočutje, spoštovanje in medsebojna pomoč – in zato tudi svojevrstno svetišče. Prisotnost relikvije sv. Lenarta nas spominja, da nismo nikoli sami: svetniki so naši spremljevalci, priprošnjiki in opora v trenutkih preizkušenj ter navdiha.

Naj bo obisk relikvije za vse – stanovalce, zaposlene in širšo skupnost – trajen vir tolažbe, zaupanja in duhovne moči. Naj nas zavetništvo sv. Lenarta še naprej spremlja na naši poti in nas vodi k življenju v ljubezni, dobrih delih in medsebojni povezanosti.

Dan je bil prežet z nasmehi, toplino in gibanjem – temelji, ki gradijo kakovostno starost. Stanovalci so se pomerili v različnih zabavnih in sproščenih igrah, kjer ni šlo le za rezultat, temveč predvsem za veselje, ki ga prinaša srečanje z vrstniki. Tekmovalni duh je bil prisoten, a še bolj so nas povezovali objemi, pogovori in iskreni pogledi.

Dogodek smo zaključili z druženjem ob zvokih harmonike in prijetnim kosilom. Glasba, petje in skupni trenutki so znova potrdili, kako dragoceni so osebni stiki in občutek pripadnosti – še posebej za tiste, ki na jesen življenja živijo v domovih.

Takšna srečanja niso le dan zabave. So pomembno sporočilo, da starost ni čas osamljenosti, temveč čas za nova prijateljstva, izmenjavo toplih besed in skupne izkušnje. Zato v naši službi fizioterapije in delovne terapije z vsem srcem podpiramo gibanje, povezovanje in ohranjanje notranje moči – saj vemo, da so to temelji srečnega življenja v vseh obdobjih.

Naš Dom sv. Lenarta, ki stoji v mestu – središču istoimenske občine in župnije – nosi ime po zavetniku sv. Lenartu. Tako kot že stoletja prej župnija in kasneje občina, je tudi naš dom zaznamovan z njegovo priprošnjo. Na Slovenskem je sv. Lenartu posvečenih kar 61 cerkva (16 župnijskih, 45 podružničnih) ter ena kapela. Po njem je svoje ime dobilo naše mesto in naš dom.

V začetku septembra bodo iz kraja Saint Léonard de Noblat v Franciji relikvije sv. Lenarta za nekaj dni romale v Bad Sankt Leonhard im Lavanttal v Avstriji. Na poti se bodo med 7. in 8. septembrom predstavniki cerkvenih in lokalnih oblasti iz Noblaca ustavili tudi v našem mestu, župniji in domu.

V četrtek, 21. avgusta, nas je obiskal župnik gospod Marjan Pučko, ki nam je predstavil ta pomemben dogodek ter sodelovanje mest, občin in župnij, katerih zavetnik je sv. Lenart.

Sv. Lenart je zavetnik jetnikov, upodabljajo ga z razbito verigo v roki, saj je mnogim zapornikom izprosil prostost. Rodil se je v plemiški frankovski družini in bil vzgajan na dvoru kralja Klodvika. Ko je nadškof sv. Remigij leta 496 krstil kralja, je v veri poučil tudi Lenarta. Ta je z veliko gorečnostjo sprejel krščanstvo in kmalu postal duhovnik. Čeprav mu je kralj ponujal škofovski sedež, ga je Lenart odklonil.

Iz Reimsa je odšel v samostan Micy pri Orleansu, a ga je zapustil, saj je želel živeti kot puščavnik. Glas o njegovi svetosti je privabljal ljudi, ki so pri njem iskali pomoč. Kmetom je svetoval pri vsakodnevnih opravilih, mnogi pa so se naselili ob njegovi celici, kar je preraslo v samostansko naselje Noblac. Lenart je postal njegov opat. Posebno ljubezen je posvečal zapornikom – pri kralju je posredoval zanje, dosegel njihovo osvoboditev ter jim pomagal začeti novo, pošteno življenje. Umrl je leta 559 kot opat v Noblacu.

V četrtek, 14. avgusta, se je dvorišče Doma Sv. Agate spremenilo v pravo poletno prizorišče druženja. Zrak je dišal po sveže pečeni koruzi in hrenovkah, mize pa so bile obložene s sladkim pecivom, ki je kar vabilo k pokušini.

Stanovalci so ob zvokih glasbe, prijetnem klepetu in sproščenem vzdušju pozabili na čas. Ob ugrizu v zlata koruzna zrna so se mnogim na obraz prikradli nasmehi, v srcu pa so se prebudili spomini na mladost – na poletne dni, polne preprostih, a dragocenih trenutkov.

Dogodek ni bil le priložnost za dobro jed in zabavo, temveč tudi za krepitev vezi med stanovalci in zaposlenimi. Toplina, veselje in povezanost, ki so jo prinesli ti skupni trenutki, so znova dokazali, kako pomembno je biti skupaj.

Njuna skupna pot se je začela pred mnogimi desetletji, ko sta se spoznala v internatu – Ivana je tam začela službo, Lovro pa je bil dijak 3. letnika. Po Lovrovi vrnitvi s služenja vojaškega roka, kjer je kar štirikrat doživel prekomando, sta se poročila in si začela ustvarjati skupno življenje. Ivana, doma iz Dragomerja, in Lovro, rojen Mariborčan, sta se kasneje ustalila v Mariboru, našla delo v gradbeni dejavnosti in ustvarila družino. Imata dva sinova, štiri vnuke in eno vnukinjo. Kar 31 let sta preživela v objemu narave na Zavrhu, kjer sta skrbno obdelovala vrt in vinograd. Zadnjih osem let pa svoj dom delita z nami v Domu sv. Lenarta.

Ob tej izjemni obletnici jima je čestital direktor doma, gospod Zlatko Gričnik, in jima zaželel predvsem zdravja, miru ter še veliko skupnih trenutkov topline in povezanosti. Izpostavil je, da zakonska zveza, ki traja 65 let, je kot mogočen hrast – odporna proti vsem nevihtam, z globokimi koreninami in razprostrto krošnjo, pod katero je zraslo mnogo toplih spominov in ljubezni.

"Ljubezen, ki sta jo gojila vsa ta desetletja, je postala zgled potrpežljivosti, spoštovanja in srčne predanosti. Vsak skupni trenutek, vsaka preizkušnja in vsaka zmaga sta pustila pečat v zgodbi, ki jo danes občudujemo.

Draga Ivana, dragi Lovro – hvala vama, da s svojo ljubeznijo pričujeta, kako močna je lahko vez dveh src, ki skupaj bijeta skozi življenje. Vajina zgodba nas uči, da prava ljubezen z leti ne zbledi, temveč postaja tišja, globlja in še lepša.

Iskrene čestitke ob železni obletnici – in naj bo vsak prihodnji dan poln miru, nasmehov in medsebojne topline." 

Pesem je balzam za dušo in telo, vendar ne ustvarja samo dobre volje, temveč dobro prezrači tudi pljuča, krepi trebušne in medrebrne mišice ter prepono. Naša kri dobi več kisika, zato celoten organizem bolje deluje. Če nas pogledate na sliki, smo dokaz za vse to. Želeli bi še drugim toliko zdravja in dobre volje, zato jih vabimo v svoje vrste. S pesmijo bogatimo drug drugega. Z glasnim aplavzom po odpetih pesmih  Pleničke je prala, Roža na vrtu in Cvet v dežju smo v narečju zapeli prekmursko Nede mi več rasla, međimursko Jednu sem ružu mel in najbolj znano ponarodelo Sijaj mi, sončece. Sledil je duhovni del s čudovito Marijino pesmijo Dajte mi zlatih strun, kjer je solo pela najmlajša članica zbora Nastja, skupaj z  Betko V. sta zapeli še Mariji v pozdrav, sama pa ob glasbeni spremljavi še Hvali svojega Boga.

Z glasbo zmoremo lajšati tudi bolečine, posebej s kakšno veselo. Prisotni so lahko prisluhnili dvema hrvaškima ljudskima, poskočnima pesmima, in sicer Vratija se Šime in Oj violo. Prav zato smo na koncu še skupaj zapeli kar nekaj pesmi po želji poslušalcev, saj so bili spodbujeni s pregovorom Kdor poje rad, ostaja dolgo mlad. Kdo pa si tega ne želi!? Koncert smo končali s pesmijo Hvala. Hvala, ker smo še živi, se veselimo, pojemo, za vse darove, ki smo jih v življenju prejeli, za prijatelje, za sleherno srečo, tudi za žalost in da je Bog vedno z nami in nas bodri, ljubi ter pomaga nositi naš križ.

V uvodu nas je pozdravila soc. delavka ga. Alenka in tudi ona zaključila z zahvalo. Pesmi je povezovala predsednica zbora Anica, Žanu se je zahvalila bivša pevka ga. Jožica Mauko (upamo, da še pride), Nastji je izročila darilce za solo vložek in njen (23.) rojstni dan ga. Liljana, za vse opravljeno delo skozi vse leto v funkciji predsednice pa v imenu vseh pevk ga. Betka V. zelo okusno zakusko pa je organizirala ga. Lidija. Torej je bil v marsičem to skupen projekt, ki je uspel.

Vsak nov dan je priložnost za nova doživetja in radosti. Tudi če kdo nima glasu za petje, zabrunda si še vedno lahko, sebi v veselje in zadovoljstvo. "Tam bodi, kjer pojo, hudobni pesmi nimajo."

V soboto, 28. junija, smo ob 8. uri krenili izpred Doma še z nekaj drugimi stanovalci, ki imajo veselje do petja, niso pa v zboru. Gospa Lidija (hvala ji, res je dobro organizirana) je poskrbela za vse, kar bi v tej vročini in za daljšo pot potrebovali. Zelo lepo smo bili sprejeti. Zapeli so nam dobrodošlico, nas pozdravili in z zanimanjem prisluhnili našemu sporedu. Zapeli smo 10 pesmi, za zbor prirejene slovenske in hrvaške ljudske in tudi 4 duhovne. Pozdrav in povezovalni tekst je imela predsednica zbora. Skupaj z njimi smo še zapeli dve znani pesmi Olivera Dragojevića in oni so se nam še zahvalili s pesmijo Za svaku dobru rijeć. Sledilo je lepo druženje, ogled doma in okolice – zelo lepo, in povabilo, da nam vrnejo obisk.

Sledila je vožnja v Lepoglavo, ogled veličastne cerkve Brezmadežnega spočetja Device Marije iz 16. stoletja (+ še 4 oltarji in 3 stranske kapele), z najstarejšimi še aktivnimi orglami iz leta 1649, samostanom pavlincev, pozneje so bili notri zapori za politične disidente, zdaj propada. Ogledali smo si muzej hrvaških čipk, ki se po motivih razlikujejo od slovenskih, in se okrepili v bližnji restavraciji. Iz naše kuhinje in iz Nastjine peči je bilo na mizi še preveč dobrega peciva.

Dan smo nadaljevali v Donji Voći, kamor zelo radi zahajajo tudi Slovenci (Starše, Ptujska Gora). Z razlago nas je v cerkvi sprejel prijazen župnik. Ker je bila notranjost 260 let stare cerkve  sv. Martina pripravljena za obnovo, smo večernice s petimi litanijami imeli nedaleč stran v kapeli sv. Tomaža. Tam smo se še zadnjič okrepčali s sadjem in s sladkimi priboljški. Tudi vode je ta dan steklo kar nekaj. Hvala Domu za vso oskrbo tega dne.

Ob vračanju se je v avtobuseku (25 sedežev) pelo, pelo, pelo. Žan in Nastja sta pripravila  posebno pesmarico za nas Zapojmo skupaj z znanimi ljudskimi in ponarodelimi pesmimi. Zelo primerno za večkratno uporabo. Prijetno utrujeni in z doživetjem za spomin smo se v dom vrnili ob 19. uri.

Anica Horvat

V nedeljo, 29. junija 2025, na praznik apostolov Petra in Pavla, je dvojni jubilej praznoval naš sostanovalec, spoštovani gospod upokojeni nadškof msgr. dr. Franc Kramberger, in sicer 65 let duhovniške službe - diamantni mašnik - in 45 let škofovstva. Pri dopoldanski maši v Domu smo mu stanovalci čestitali k tema jubilejema z vizitko in šopkom.

* * *

Pozdravljeni, g. diamantni mašnik!                            

Pred 65 leti je na praznik apostolov Petra in Pavla  seme Božjega klica padlo na rodovitna tla, ko ste Gospodu rekli DA. Vaše novomašno geslo: "Gospod, mene naj vidijo, Tebe naj  ljubijo,"je vodilo skozi vse Vaše življenje.  Vemo, spoznavamo, okušamo to Vašo blagost in Vašo vero v usmiljenega in ljubečega Očeta. Vaša moč je v odnosu do Kristusa, Velikega duhovnika, Vodnika in Vzornika. Živite z nami, sredi svoje črede, zgled molitve ste nam, zaupanja in trdne vere. Hvala Vam za to.

Danes pa se Bogu zahvaljujete tudi za 45 let škofovske službe, malo več kot pol življenja! Tistega decembra 1980. leta kot najmlajši škof v Evropi s škofovskim geslom: "Zgodi se tvoja volja!" Ko ste sprejeli to pastirsko službo in pred 19 leti postali še metropolit, se je ogromno dela in skrbi zgrbilo na Vas. Vedeli ste, komu pripadate, zato je vse Vaše prizadevanje vodil Sveti Duh. In ob najtežjih dogodkih rekli: Da, Gospod, tvoj sem," in spet ponovili:  Zgodi se tvoja volja.

Sedanji mariborski nadškof gospod Alojz Cvikl je dejal za Vas, da ste kljub vsemu, kar ste v življenju dosegli, zelo skromen človek, vedno dostopen za pogovor. Pa ni treba, da on reče, to vemo še posebej mi, ki z Vami živimo tukaj. Res ste nam zgled ponižnosti, zvestobe, vere, molitve, dobrodušnosti in usmiljenja. Bogu smo neizmerno hvaležni, da Vas ohranja med nami. Čestitke ob Vašem dvojnem jubileju in Gospod naj Vas obilno blagoslavlja.                                                                                          

Z najboljšimi željami                                                                                                                             Vaši sostanovalci/Anica

* * *

Popoldan ob štirih pa je bila glavna slovesnost v farni cerkvi sv. Lenarta, ko je ob prisotnosti 27 duhovnikov in še škofa gospoda Marjana Turnška sv- mašo daroval metrolopolit gospod Alojzij Cvikl. Kljub vročemu popoldnevu se je slovesnosti udeležilo ogromno ljudi, župan, ravnatelj in predstavniki občinskega sveta. Pevski zbor se je izredno dobro pripravil na to svečanost. Pred zahvalno pesmijo so si sledili pozdravi župnije, župana in rodne sestre slavljenca. Vsi prisotni smo bili povabljeni  na druženje in za bogato obloženo mizo s hrano v občinski prostor čez cesto.

Spoštovanemu upokojenemu nadškofu dr. Francu Krambergerju želimo obilnega Božjega blagoslova, naj ga Gospod varuje vsega hudega, naj varuje njegovo življenje.

Anica Horvat

Likovne izkušnje in znanje jim vedno znova z veseljem prenaša njihova mentorica likovna pedagoginja ga. Nada Zidarič, ki je ponosna na ustvarjale članice in člane. Zaupala nam je, da so razstavljene slike nastale v iskreni ustvarjalnosti z veliko znanja in ljubezni. Likovniki združeni v ustvarjali skupini  PRO ARTE svoje občutke prenašajo na slikarska platna pod zelenim Pohorjem, v MČ Radvanje. Tu se likovno izražajo in ob tem nekoliko pozabijo na svoje vsakodnevne skrbi. Svoja dela so na ogled postavili Rodna Komovec, Marta Perše, Marjan Novak in Franc Kekec.

Skozi kulturni program smo se  prepustili poeziji pesnika prekmurskih ravnic, Ferija Lainščka in ljudski glasbi dveh držav. Za glasbeno obogatitev so v goste prišle pevke makedonsko-slovenske skupine »Lenka« iz Maribora, ki je nastala iz pevske skupine Biljana, ki je delovala v okviru makedonskega kulturnega društva več kot 20 let. Pevke povezuje prijateljski zanos, ljubezen do petja ter srčna, iskrena in topla vez dveh kultur, ki spoštljivo bivata na skupnem prostoru. V skupini, pod vodstvom Lepe Burneski, združujejo moči tri generacije, ki prinašajo edinstveno mešanico izkušenj, svežine in energije. 

Prijeten kulturni dogodek, ki se ga je udeležilo lepo število stanovalcev in gostov, smo zaključili ob druženju in pogostitvi.