Novice

V času okrog 1.oktobra, Mednarodnega dneva starejših na oddelkih pečemo palačinke. Tega dogodka se stanovalci zelo veselijo in se ga radi udeležijo. Nekateri se aktivno, drugi pa kot spodbuda in opazovalci vključijo v to dogajanje, ki jih spominja na čase, ko se je to doma pripravljalo zelo pogosto. Palačinke so priboljšek, ki se ga razveselijo tako otroci kot starejši.

Na oddelkih je bilo živahno in veselo, zazvenela je tudi glasba in se je zapelo.

Po želji so se stanovalcem postregle palačinke, marmeladne, čokoladne, ali pa brez namaza. Ene smo pa celo pripravili s skuto. Vsaka pomoč je dobrodošla, tako smo s skupnimi močmi spekli okrog 300 palačink.

Naše priboljške smo ponudili in postregli tudi tistim, ki se niso mogli udeležiti delavnice, kar v sobah.

Prijetno delo ob druženju, klepetu, prepevanju in harmoniki, na katero rada zaigra naša stanovalka gospa Gizela Lenard je minilo in zaključili smo ga zadovoljni in posladkani.

1. oktobra smo v domu Sv. Agate obeležili Mednarodni dan starejših, ki nas opozarja na pomembno vlogo starostnikov v naši družbi. Ta dan so našim stanovalcem polepšali pevci in godci iz Selc. Ni manjkalo dobre volje, veselja, petja in domačega peciva za katerega je zaslužena mama naše glavne sestre Maje. Iskreno se ji zahvaljujemo.

In nam v Domu sta v ponedeljek popoldan poklonila čas in polepšala dan krasna gosta: pisateljica in knjižničarka gospa  Ksenija Trs in novinar ter urednik Radia Maribor, ki je tudi vodil pogovor, Stane Kocutar. Predstavila sta nam veseli del knjige ge. Trsove Kdo se boji črnega moža. Nasmejali smo se pripovedovanju njenih otroških porednosti, igrivosti tam za Humom pri Ormožu, tako drugačnem otroštvu nezakonskega otroka  pri dedku in babici, kot ga poznamo danes. Drugi del knjige, ki je dosti bolj trpek, s številnimi težkimi preizkušnjami, sta zamolčala in ga prepustila bralcu.  Da je bilo zelo hudo, daje slutiti njen stavek ob koncu, ko je dejala: "Res imam srečo, da sem preživela. Lahko ne bi bilo tako." Ampak njen smeh, sproščenost, optimizem ne daje tega slutiti. Kljub vsem preizkušnjam je ohranila življenjsko radost in vedrino. Z neizmerno življenjsko energijo se je pobrala in se zaposlila kot knjižničarka na bibliobusu Mariborske knjižnice. O teh  lepih trenutkih se je razpisala v knjigi Potujoči utrinki. Voditelj jo je zelo spretno, duhovito spodbujal v pripoved in gostja nas je znala nasmejati.

Ob koncu srečanja nam je podarila tri svoje knjige, ki so takoj našle radovedne bralce. Gospa Liljana, ki je prireditev začela, jo je tudi končala s prisrčno zahvalo gostoma. Zelo prijetno nam je bilo v njuni družbi.

Anica Horvat

Vesele in v pričakovanju lepih jesenskih doživetij  nas je pot peljala po avtocesti mimo Maribora, v eno od naselij ob vznožju Pohorja, Slivnico. Tam je v lepem naravnem okolju novi dom za starejše SeneCura Hoče Slivnica.

Na igrah je sodelovalo šest domov: Dom Danice Vogrinec, Dom Tezno, SeneCura Maribor, Dom Idila, SeneCura  Hoče Slivnica ter Dom Sv. Lenarta in Sv. Agate.

Po prijaznem sprejemu, pogostitvi, spodbudnih besedah in nastopu domskega Žoga banda pa smo se »pomerili« v športno zabavnih in miselnih izzivih.

Vzdušje na igrah je bilo zelo veselo in zavzeto, vsi smo navijali za vse. Razgibano športno druženje na čudovit jesenski dan smo zaokrožili in še prisluhnili ter zapeli s skupino Ljudskih pevcev iz Slivnice. Prijetno, sproščeno druženje ob pogostitvi, kosilu nam je zelo prijalo in smo se ga zelo razveselili. Namen takšnih druženj je povezovanje, spoznavanje, sprostitev in razvedrilo ter nabiranje lepih vtisov in spominov za prihodnje dni. Zmagovalci pa smo vedno vsi, ki z dobro voljo, naklonjenostjo in trudom prispevamo k takšnim in podobnim prijetnim dogodkom.

S tankočutnostjo in strokovnostjo poznavanja različnih vrst demence ter s posebnim poudarkom na senzibilnosti do obolelih in njihovih svojcev, nam je predstavila številne vidike te kompleksne bolezni. Občutljivo je osvetlila konkretne situacije, s katerimi se svojci in oskrbovalci srečujejo pri skrbi za obolele ter opisala vedenjske in čustvene spremembe, ki jih bolezen prinaša. Poseben poudarek je dala na empatijo kot ključno veščino, ki obolelim pomaga ohranjati dostojanstvo in občutek varnosti.

Poudarila je, da svojci pogosto doživljajo bolečino in nemoč ob spreminjajoči se podobi svojih ljubljenih, a je bistvenega pomena, da te spremembe sprejmemo s potrpežljivostjo in sočutjem. Oboleli za demenco se pogosto ne zavedajo lastnega stanja, zato so zmožni občutiti predvsem čustva in razpoloženja okolice. Ljubezen in razumevanje, tudi kadar besedna komunikacija ni več mogoča, sta največ, kar lahko svojci ponudijo. Ko besede odpovedo, ostajajo dotik, nasmeh in topla prisotnost kot najmočnejši načini komunikacije.

Dr. Gamse je poudarila, da se oskrbovalci in svojci pogosto znajdejo v čustveno zahtevnih situacijah, kjer se soočajo z lastnimi občutki žalosti, izgube in utrujenosti. Kljub temu je ključno, da se ob tem ne pozabijo "negovati" tudi sami sebe. Kajti samo s skrbjo zase lahko učinkovito pomagajo svojim bližnjim in tistim, katerim smo kot oskrbovalci poklicani, da jih oskrbujemo.

Srečanja se je udeležilo 30 svojcev in ravno toliko stanovalcev Doma sv. Lenarta, ki so z zanimanjem prisluhnili predstavitvi. Ob koncu so zastavili vprašanja, ki jih najbolj bremenijo ob spremljanju svojih dragih v tej težki preizkušnji. Diskusija je pokazala, da so teme, kot so osamljenost, občutek nemoči in kako ohraniti dostojanstvo človeka z demenco, izredno pomembne za vse prisotne.

Srečanje smo zaključili, kot se spodobi za Alzheimer cafe, v prijetnem klepetu ob kavici, piškotih in sadju, pri čemer je v ospredju ostalo sporočilo o moči empatije in ljubezni v skrbi za osebe z demenco in sorodnimi stanji.

Po zaslugi Žana Jerenka, ki je organiziral avtobus in prijave, smo se  na ta dan (11.8.2024) odpeljali k Mariji tudi iz Doma sv. Lenarta in Agate.  35 nas je bilo. Z nami so bili tudi trije diakoni: g. Darko, g. Andrej in g. Feliks, torej za duhovno plat poskrbljeno, in še štirje spremljevalci iz Doma. Ga. Lidija je poskrbela za napitke, da ne bi v taki vročini, kot je bila ta dan, kdo dehidriral. In smo se odpeljali. Najprej v Cirkovce, kjer so nas z navdušenjem sprejeli g. župnik Janko Strašek in sodelavke Karitas, ki so nam pripravile obilno malico. V cerkvi Marije Vnebovzete smo prisluhnili zgodovini tega svetišča in zapeli Mariji v pozdrav. Pot smo nadaljevali prav do cerkve na Ptujski Gori, da je bilo za vse čim bližje do vhoda, eni po stopnicah, drugi z dvigalom. Za nas so bila sedišča že rezervirana tik pred oltarjem. Hvala Žanu za posredovanje, cerkev je bila namreč ob našem prihodu že dodobra polna. Mašo je ob somaševanju vodil p. Andrej Mohorčič. Med slovesno sveto mašo smo bili vsi deležni zakramenta bolniškega maziljenja. Po končanih obredih je posebej za nas pater razložil nastanek in pomen te božje poti k Mariji Zavetnici. Za spomin smo se še vsi fotografirali in si za eno uro razporedili svoj čas. S hvaležnostjo in veseljem, da nam je bilo dano doživeti tako lep popoldan pri Mariji in med seboj, smo se s petjem in dobro voljo vrnili domov. Vsem, ki so organizirali in pomagali, da je bil dan tako lep, najlepša hvala.

Anica Horvat

Že dalj časa smo se pevci domskega zbora iz Doma sv. Lenarta in Doma sv. Agate odpravljali na gostovanje v Halasov dom v Veliki Polani, končno pa se je to zgodilo 13. julija. Pripravili smo osem pesmi in povezovalni tekst (Anica), vse drugo pa po dogovoru z njimi. Zborovodja gospod Žan Jerenko je organiziral prevoz, nas obdaril z enotnimi ruticami, povabil še štiri pevke, ki so bile nekaj časa del zborčka, in smo se odpeljali v vroči julijski dan. V avli čudovitega Halasovega doma so se zbrali stanovalci, nekaj osebja in njihovi pevci. Z malo treme smo pričeli z Rožo na vrtu. A ker je bil odziv zelo lep, prijeten, sproščen, domač, smo z večjim pogumom nadaljevali tudi z zahtevnejšimi pesmimi, kot sta: Rož, Podjuna, Zila in Na grebenih gora. Vezni tekst in pevski vložek gostiteljev je bil dovolj dolg, da smo lahko vmes tudi počivali. Domače pevce je pripravila gospa Irena Voroš. Lepo so odpeli nekaj ljudskih. Nadaljevali smo s svojim programom, prebrali vmes nekaj lepih misli o staranju in nato povabili k skupnemu petju vse prisotne. Razvilo se je zelo prisrčno druženje, ki je kar trajalo in trajalo.

Po kosilu in ogledu doma smo se odpravili do cerkve Svete Trojice v Odrancih ali Cerkve neuničljivega upanja, kot jo imenujejo, z zelo zanimivo zgodovino in njenimi žrtvami. V njej je tudi razstava o življenju božjega služabnika Alojzija Kozarja.  O njenem nastanku nam je spregovoril župnik gospod Alojzij Kozar, nečak pokojnega. Za večernice smo bili dogovorjeni pri sestrah klarisah v Turnišču. Po molitvi, petih litanijah in dodanih pesmih so nas povabile v dvorano na pogostitev in pijačo. Nekaj peciva smo prinesli tudi s seboj. Pojasnile so nam vse o redu, odgovarjale na vprašanja in se pogovorile s tistimi, ki smo to želeli. Zelo prisrčno srečanje.

Želeli smo še v romski muzej v Pušči, kar pa ni bila najbolj posrečena ideja. Če ne bi na poti pobrali še gospe, ki je poučevala romske otroke, da nam je pokazala pot, bi bili malo razočarani. Tako smo pa največ o življenju Romov tukaj izvedeli od nje in ne od tistega, ki nam naj bi to razlagal.

Bogu hvala za ta čudoviti dan, hvala zborovodju Žanu, ki je vse organiziral, in hvala našemu domskemu vodstvu za podporo. Do jeseni imamo dopust.

Anica Horvat

V dopoldanskem delu so si otroci in stanovalci ogledali animirani film o Petru Klepcu, kateri je letošnja tema oratorija. Ob koncu filma je sledil pogovor in krajša predstavitev doma sv. Agate. Kasneje smo otroke in stanovalce razdelili v manjše skupine, saj so sledile igre po postajah. Vsaka skupina je morala pokazati znanje, domišljijo in natančnost. Na vsaki postaji so ob uspešno opravljeni nalogi prejeli košček slike našega doma. Vsi dobljeni koščki so na koncu sestavljali sliko z namigom, kjer je bil skriti zaklad.

Ob koncu iger smo nadaljevali druženje na vrtu- ob bansih in nepozabnih vodnih igrah. Otroci so oblekli kopalke in se prepustili vodnim izzivom. Nadobudni otroški kriki so razveselili stanovalce in jim pričarali čudovit dan.

Medgeneracijska druženja in lepe misli so pozitivni vidik današnjega časa. Za dodatne lepe spomine in misli je pomembno, da sta mladost in starost povezana z roko v roki.

Gospa Marija Zvonka se je rodila  davnega leta 1924 izvira iz Boke Kotorske, kjer je živela svojih prvih 10 let. Kasneje so se z družino preselili v Maribor. Do svojega pokoja je opravljala pisarniško delo.

Dobre želje in misli ji je izrekel tudi župan Lenarta gospod Janez Kramberger in direktor doma gospod Zlatko Gričnik skupaj s sodelavci. Lepim željam in mislim so se pridružili tudi ostali stanovalci doma sv. Agate, kjer so se ob spremstvu domskega muzikanta poveselili in podružili.

Misli in želje, ki nam jih namenja gospa Marija Zvonka so: "Človek mora bi pošten, skromen in zdrav".

Ob njenem izjemnem jubileju, stotem rojstnem dnevu, ji vsi sostanovalci in zaposleni ter prijatelji iz srca čestitamo in želimo še obilo lepih trenutkov v krogu domske skupnosti. Njeno življenje je polno zgodb, modrosti in izkušenj, ki so neprecenljiv zaklad za vse nas. 

Nekajkrat smo sicer ob praznikih že pele pri maši, a zdaj smo že toliko dozoreli, da se lahko predstavimo širše. Gospodu Žanu Jerenku pa se iz vsega srca zahvaljujemo. Brez njega našega zbora ne bi bilo. S spoštovanja vredno potrpežljivostjo nas uči, vadi z nami in nam svetuje. Globok poklon, Žan!

Ta dan je bilo načrtovano odprtje likovne razstave gospe Jasne Šosterič. Zaradi nas ali zaradi razstave se je dnevni prostor zelo napolnil z obiskovalci. Zborček (9 pevk) je za uvod zapel pesem za troglasje Roža na vrtu. Led je bil prebit! Po uvodnem pozdravu so že bolj korajžno sledile Na grebenih gora; Rož, Podjuna, Zila in Sijaj mi sončece. Vodja likovne sekcije KUD Gabrijel Kolbič z Zgornje Velke, kjer ustvarja tudi ga. Šosterič, likovni pedagog gospod Andrej Velikonja je predstavil avtorico in slike in tako odprl razstavo. Za prijetno vzdušje je zborček zapel še medžimursko ljudsko pesem Jednu sem ružu mel. Gospod Žan pa je spodbudil še vse prisotne, da smo skupaj zapeli še dve znani pesmi.

Prireditev je s spremno besedo povezovala predsednica zbora gospa Anica Horvat. Gospa Liljana Cafnik pa je na koncu prebrala še pismo našega direktorja gospoda Zlatka Gričnika. Hvala za prijazne besede. In hvala za pogostitev, ko smo že v sproščenem ozračju ocenili naš nastop.

Anica Horvat

V domu starejših v Lenartu smo bili presenečeni in veseli, da smo bili tudi mi med izbranci gostiteljev te Kraljice Frančiškove družine. Prav gotovo zaradi predsednice narodnega sveta OFS, Fani Pečar, ki zaradi bolezni biva pri nas.  V naši kapeli se je zadržala do nedelje popoldan. Gospod nadškof dr. Franc Kramberger je v popoldanski in nedeljski sv. maši razložil njen pomen. Na ikoni so pod podobo Jezusa in Marije glavni zavetniki Frančiškove družine: sv. Frančišek, sv. Klara in sv. Elizabeta Ogrska. V kapeli smo se v tem času zbirali k molitvi. Pred odhodom smo imeli še lepo molitveno uro s pesmijo, litanijami, rožnim vencem in tišino, v kateri je Mami Mariji vsak izročal svoje skrbi, težave, zahvale in prošnje. Po odhodu iz kapele so ikono odnesli še v sobo naše sostanovalke Fani in potem je odpotovala k Sv. Trojici. Bogu hvala za ta milostni čas.

Tekst in foto: Anica Horvat

Enega od teh je gospa Uršičeva vezla tri mesece, drugega z rišeljejevo tehniko pa so pripravile sestre. Že pred veliko nočjo je naša stanovalka gospa Marija Zaveršnik prosila sestro Sonjo, ki v mariborski stolnici skrbi za oltarne prte, da bi morda poiskale kakšnega lepega, ustreznega za našo kapelo. Posredovala jim je tudi natančne mere in tako sta se z njihovo prijaznostjo zgodila dva. Gospod nadškof dr. Franc Kramberger se jim je prisrčno zahvalil, v imenu nas vseh jim je podarila orhidejo in zahvalno pismo gospe Betke Verdnik. Že naslednji dan je oltarno mizo prekril rišeljejski motiv.

Bogu hvala vsem, ki so zaslužni zanj.

Anica Horvat